Lp
Slavko Majkić
Spoštovani starši, očetje in matere! Blog "Moja borba za pravice očetov" sem začel pisati, da bi povedal svojo zgodbo o borbi proti diskriminaciji očetov in otrok s strani CSD-jev,sodišč,izvedencev in bivših partnerjev, ter odtujevanju in zlorabi otrok s strani državnih organov v Sloveniji. Enakopravnost v starševstvu pri nas ne obstaja saj po ločitvi otroke dodelijo materam kar 96%, očetom pa le 4%!!! Sem, obstajam in želim sodelovati v vzgoji in skrbstvu mojih otrok!
Sem oče, ki se že več kot 13 let borim z diskriminacijo očetov in za pravice mojih otrok do enakopravnih stikov z mano, ter za enakopravno starševstvo z bivšo partnerko, CSD-ji, sodišči, izvedenci itd... Odločil sem se, da začnem pisat "očetov blog" po vzoru nekaterih očetov iz sosednjih držav in povem svojo zgodbo v upanju, da me, kdo sliši ,ter verjame, in mogoče pomaga in pišem v upanju, da bo moje pisanje pomagalo tudi kakšnemu staršu in predvsem otrokom. Sosednji očetje so očitno veliko bolj napredni kot očetje v Sloveniji saj statistika danes v Sloveniji takšna, da po razvezi otroka dodelijo očetom 4% ,materam pa 96%!!! V sosednjih državah kot so HR,BIH,ČG,Srbija očetje dobijo otroke v skrb in varstvo v 20-25%!!!! Da o drugih državah EU niti ne govorim, ker me je sram pa še predsedujoči smo. Sprašujem se zakaj je tako in ali smo Slovenski očetje res toliko nesposobni, da ne znamo skrbeti za svoje otroke in ,da se ne borimo za njih in naše pravice, da smo očetje!!! Jaz svojega sina nisem videl že več kot 5 let ,ker mi ga je mati dolgoletno zlorabljala, manipulirala in odtujevalja z preprečitvijo stikov in z vzgajanjem otroka proti očetu, s pomočjo CSD-ja in izvedencev so dosegli, da je povedal, da si me ne želi videti. Nihče od naših veleumnih strokovnjakov pa niti najmanj zanimalo zakaj ima moj sin tako odklonilen odnos do mene še posebaj zato, ker nikoli nisem niti roke dvignil nanj, niti zakričal kaj šele, da bi ga manipuliral ali zlorabljal kot je to počela mati. Seveda tudi sam nosim del krivde saj sem v določenem trenutku življenja zaradi osebnostne stiske ,ki sem jo doživljal ob tem, precej na tleh in se kasneje pobral, a namesto, da bi mi CSD in država to štela za pozitivno so to izkoritili proti meni in me še bolj diskriminirali. Za hčerko pa se še danes borim, da dosežem vsaj enakopravne stike in žal v Sloveniji praktično ne obstaja kakršnakoli pomoč za očete in za odtujene otroke in se očetje, ki nas je kar veliko borimo vsak zase in seveda na takšen način nimamo nikakršnih možnosti, da zmagamo proti sistemu, stereotipnim razmišljanjem, diskriminaciji itd...Mislim, da širša javnost nima blage veze kaj nam počnejo na CSD-jih, potem razne sodnice in izvedenci, da ne govorim koliko otroških življenj so že uničili in nadaljujejo in nihče ne stori NIČ!!! Meni so dodelili soc.delavko ,ki ima že kazensko ovadbo zaradi številnih nepravilnosti in zlorabe položaja, da ne govorim, da je takih ogromno a do sedaj še nihče ni bil obtožen! V Sloveniji je prometni prekršek bolj pomeben kot pa pravice otrok!!!! Rad bi vas samo opozoril, da bom zelo direkten in bom objavljal vse, kar mi je z zakonom dopuščeno, da razkrijem vse ,ki nam uničujejo otroke in naša življenja!
Lep pozdrav vsem dobrim očetom in materam
Slavko Majkić
http://video.google.com/videoplay?docid=4575261205946850304

Čeprav nekatere (državne) ustanove diskriminacijo očetov še zmeraj pometajo pod preprogo, pa je vedno več strokovnjakov pripravljenih o tem spregovoriti javno
Varna hiša tudi za moške
Maribor | 23. 7. 2008, 21:42 | Daša Purgaj, časnik Žurnal24 | Komentarjev: 2
Varna hiša za moške je v našem prostoru nekaj popolnoma novega, zato zaenkrat
velikega povpraševanja še ni, vendar pa kljub temu potreba pa tej vrsti varne hiše obstaja.
Nasilje v družini
Fantje po 18. letu v varni hiši za ženske ne morejo bivati, zato moški potrebujejo svojo varno hišo, stik lahko navežejo prek telefonskih številk 051 622 193 ali 051 851 114. © Daša Purgaj
Pred mesecem je v Mariboru začela delovati prva varna hiša za moške v Sloveniji. Je zasebna, vodi jo Aleksander Kamenik: "Zanjo sem se odločil, ker sem prejemal klice moških, ki so sicer s težavo priznali, da potrebujejo pomoč. Do zdaj sem prejel osem klicev, večina jih je želela le pogovor, tako da v hiši trenutno ne biva nihče, za delovanje pa imam vse papirje in dovoljenja."
Financiranje
Prodaja, donacije, razpisi. "Sredstva dobimo s prodajo koledarjev in donacijami. Letos smo se prijavili tudi na razpis Mestne občine Maribor, kjer čakamo odobritev, poskušali bomo črpati tudi denar iz evropskih sredstev," je razložil Kamenik.
Verjamejo vsem
Varna hiša Nova ima tudi krizni center in stanovanje za ženske, za moške je trenutno na voljo ena garsonjera. Seveda strogo ločena. "Za razliko od državne varne hiše, kjer tarnajo nad prostorsko stisko, imamo mi vedno prostor," pravi Kamenik in dodaja, da za bivanje pri njih žrtve ne potrebujejo zdravniških potrdil o nasilju ali policijskih zapisnikov, zato je včasih težko ločiti, kdo jih izkorišča za prenočišče in kdo dejansko potrebuje pomoč.
Nihče ne dela tako kot jaz, saj me lahko ženske pokličejo 24 ur na dan, moški pa med 8. in 16. uro.
Aleksander Kamenik
Brezplačno bivanje
"Moški so večinoma žrtve psihičnega nasilja. Bivanje v varni hiši je brezplačno, potrebujejo samo denar za prehrano. Imamo tudi spremstvo žrtev v šolo, v trgovino in po opravkih," še razloži Kamenik. Varna hiša Nova pa je lahko zatočišče tudi za polnoletne fante, ki v varni hiši za ženske ne morejo bivati.
vir:žurna24
Spoštovani starši, očetje in matere, prijatelji in prijateljice vsega pozitivnega…
Vesel sem, da vas lahko povabim na prvo srečanje DRUŠTVA BOOR, ki je bilo na pobudo desetih entuziastov ustanovljeno 07.05. 2008 v Ljubljani.
SREČANJE BO V NEDELJO 25.05. 2008 OB 15:00 URI, V ŠPORTNEM PARKU MOSTEC-LJUBLJANA (GOSTILNA PRED SKAKALNICO)
Predstavili bomo društvo, program društva, naloge in cilji, ki smo si jih zadali, ter vizijo delovanja društva. Na srečanje vabimo vse, ki želijo bi se nam radi pridružili in želijo sodelovati, tako da na svoj način prispevajo k uspešnemu delovanju ter doseganju zastavljenih ciljev društva. Tudi na osnovi vaših predlogov se bomo dogovorili za konkretne projekte in jih z vami izpeljali. Veseli bomo vseh vaših predlogov in idej v katere ste tudi sami pripravljeni vložiti lastne napore. V nadaljevanju vam v grobih potezah predstavljam nekaj programskih izhodišč in ciljev DRUŠTVA BOOR. Za dodatne informacije smo na voljo na boor.mail@gmail.com ali na e-mail avtorja bloga.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
DRUŠTVO BOOR – Beseda za Otroke, Očetovstvo in Resnico, je humanitarna organizacije, ki deluje javno in v javnem interesu na področju družine, partnerstva in otrok z namenom uveljavljanja osnovnih otrokovih pravic in pozitivnega skupnega starševstva
Med pomembnejšimi nalogami, ki smo si jih zadali so:
Svoje delo bomo usmerjali v sprejetje nove in učinkovito izvajanje pozitivne zakonodaje, ki bo usmerjena v dosledno uresničevanje pravnih norm Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (ETS št. 5), Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (ETS št. 160), Konvencije o stikih z otroki (ETS št. 192) ter Evropske socialne listine (ETS št. 35) in revidirane Evropske socialne listine (ETS št. 163), še posebej pa uresničevanje načel navedenih v Priporočilu Odbora ministrov Sveta Evrope (Rec-2006-19) državam članicam za politiko v podporo pozitivnem starševstvu.
Med konkretnimi cilji, ki jih želimo doseči so:
Zavzemali se bomo za pozitivno starševstvo, kot osnovno vrednoto družbe. Zavzemali se bomo za družino, kot osnovno družbeno celico v kateri se otroci naučijo pozitivnega sobivanja z drugimi. Ne bomo dovolili, da se uresniči vizija »družine brez očetov«, vizija, ki nam jih vsiljujejo »strokovnjaki za socialno delo« Zavzemali se bomo za to, da se pozitivno starševstvo uresničuje tudi po ločitvi staršev.
(Po Jeanu-Marie PETITCLERC pripravil Branko Balažic)
Tu gre za neko drugo vmestitev. Ker čuti prepad, ki ga loči od njegovih otrok, se odloči, da bo povezal svoje polje! Ker ni več sposoben, da bi se znašel v svoji vlogi, bo skušal ohranjati odnose ter se postavi na položaj svojih otrok, hoče ohranjati način odnosov, ki jih imajo otroci s svojo okolico. Sposoben bo prikrivati nakradene stvari, biti ozadje v prometu z mamili, ki ga oni vzdržujejo. Privzel si bo vlogo tovariša, močna opora svojim otrokom, pa naj bo njihovo vedenje kakrkšno koli.
Jacques Arenes
v “Chemin d’éternité
“Oče se mi je zdel kot prerok za svoje otroke, toliko bolj zaželen, kolikor se otrok bolj zaveda svojih omejitev in svojih napak. Samo oče ve, da otrok vedno velja več, kot pa drugi mislijo. Taka je po mojem mnenju velika očetova moč, ki mu dovoljuje, da zaradi tega ljubečega upanja posreduje otroku zaupanje, ki ga potrebuje za življenje.”
Pere M.J. Le Guillou
“Un homme pris par le mystere de Dieu” Mame 92
“Skušal sem najti sebe, ko sem bil še otrok, in se ločevati med tem, kar je bilo dobro pa tudi slabo, kajti nihče mi ni mogel tega povedati; potrebujem, da mi kdo pokaže pot, me graja ali pohvali, ne z močjo, ampak z avtoriteto: potrebujem svojega očeta!”
Albert Camus
Le premier homme
“Vsa očetova vzgojna umetnost je v sklanjanju besed ljubezen in zakon. Ni ljubezni brez zakona, ni zakona brez ljubezni!”
J.M. Petitclerc
“Le jeune éducateur et la Loi!
S tem poimenovanjem označujem očeta, ki čuti, kako so stvari težke, zato bo storil vse, da se izogne problemom. Nikoli se ne bo spustil v spor, iz strahu, da mu ne bi bil kos. Bo sicer navzoč, toda nikoli ne bo dokazoval svoje avtoritete iz strahu pred konflikti, ki bi jih taka drža mogla izzvati. Njegovo načelo: “Ne tvegaj!”
Šest portretov, šest načinov za predstavitev težave današnjih očetov. Osvetlil sem te portrete z zgledi iz svoje vzgojne prakse v težkih mestnih četrtih. Menim pa, da je možno te zglede prenesti v druga okolja. Tudi v zelo ugodnih okoljih srečujemo:
* očete, ki so odsotni zaradi prevelike poklicne zaposlenosti in ki skušajo odkupiti svojo odsotnost z denarjem;
* očete, ki jih zasmehujejo odraščajoči mladostniki in postavljajo pod vprašaj njihovo avtoriteto s tako silo, da je ta popolnoma brez obrambe;
* očete junake, “ki se gredo frajerje” za volanom svojega BMW-ja ali mercedesa.;
*očete tovariše, ki se odpovejo vsaki avtoritarni drži iz strahu, da bi pretrgali prijateljske vezi, ki so jih navezali s svojimi otroki;
V luči teh zgledov vidimo, če smemo trditi, da so čustveni odnosi z lastnimi otroki slabši kot nekoč. In nič drugače ni glede njihove vloge posrednikov med družino in družbo.
Zgornji opis kaže na to, kako očetova odsotnost - tu ne govorim le o fizični odsotnosti, ampak še bolj o neizvajanju očetovske vloge -, kar pogubno vpliva na razvoj otroka in odraščajočega mladostnika.
Kot to podčrtuje Jacques Arenes: “Odsotni oče, to ni samo fizično odsotni: to je lahko tudi čustveno slabo navzoči oče, povsem izbrisan ali celo tako uničen, da ima občutek, da živi na nekem drugem planetu. Pogostokrat gre zgolj za odsotnost zavzetosti, za odsotnost poseganja očeta brez soudeležbe matere.” (A. Bruel, Un avenir pour la paternité).
Za dečka kot za deklico pomanjkanje očeta, odstonega ali premalo navzočega, ki ne spolnjuje svojih odgovornosti ali ki ostaja večni mladostnik, more povzročiti pomanjkanje zaupanja vase, negotovosti, odsotnost smerokazov. Nekateri avtorji, kot Jacques Arene, menijo, da je pomanjkanje očeta bolj škodljivo za sina kot za hčerko, zlasti v času odraščanja. Prihodnji odrasli se namreč poistoveti s staršem istega spola. Sin mora najti moško navzočnost, da se primerja, izmerja, da ima dostop do svoje nasilnosti in ji najde omejitve. Še več, mladi odraščajoči mora doživeti bistveno spremembo, da pride ven iz ženskega sveta. Pri tej resnični iniciaciji se navzočnost očeta, tudi telesna in fizična, izkaže kot zelo pomembna. Če fant preko svojega očeta ne najde svoje moškosti v besedah in prepovedih, se bo zbal tiste nasilnosti, ki je v njem, in se bo zbal ženskega sveta.
V deški dobi oče predstavlja neke vrste obrambo proti materini ječi. Oče osvobodi otroka od čustva vsemogočnosti, ki ga projicira na svojo mater. Otrok odkrije, da ne daje zakonov on sam, ampak da zakoni prihajajo od neke zunanje avtoritete.
Kot vidimo, je očetova vloga bistvenega pomena pri razvoju otroka in odraščajočega mladostnika. Tu ne gre toliko za funkcijo očeta-roditelja, ampak tistega, ki izvršuje očetovsko funkcijo. Izvajanje te funkcije je bistvenega pomena pri vzgoji.
Dvojna vloga, ki jo igra oče pri vzgoji
Temeljna vloga, ki jo igra oče pri vzgoji je v tem, da zavaruje otroka in ga nauči odgovornosti. Ko pišem te vrstice, mislim na vse tiste obraze mladostnikov, ki so negotovi in brez občutka odgovornosti, ki s svojim vedenjem spravljajo v nevarnost svoje življenje in življenje drugih.
Zavarovati pomeni zaščititi otroka pred tveganjem prevelike povezanosti z materjo. Zavarovati pomeni spoznati otrokovo drugačnost, to je ljubiti ga takšnega, kakršen je in ne kakršnega bi hoteli imeti. Treba je biti vedno pripravljen opustiti svoje načrte do otroka, da mu pomagamo uresničiti njegov lasten načrt.
Zavarovati pomeni znati reči ne, pomeni jasno postaviti prepovedi. Otrok mora na svoji poti srečati odrasle, ki se mu znajo upreti. Sicer tvegamo, da ga utrjujemo v navidezni in uničujoči iluziji vsemogočnosti. Panično je za otroka, če bo mislil, da morejo vse njegove želje biti uresničene. Da se bo čutil varnega, potrebuje očeta (resničnega očeta ali tistega, ki igra njegovo vlogo), ki mu zna reči ne.
Spominjam se razmišljanja desetletnega otroka, ki mi je zaupal: “Moj oče me nima rad. Nikoli me ne pokara!” In otrok je počel neumnost za neumnostjo, vedno težje, da je bil deležen precejšnje graje. Oče, ki je bil ločen, je držal otroke pri sebi, v strahu, da bi otroci odšli k njegovi bivši ženi. Zato ni upal izreči nobene pripombe iz strahu, da bi jih izgubil. Oče ni hotel karati iz strahu, da bi pretrgal sinovske odnose, medtem ko je otrok dobro razumel, da ljubiti pomeni včasih tudi karati. Na srečo je bilo to izraženo v moji pisarni.
Zavarovati končno pomeni naučiti otroka spominjati se uspeha. Kajti človek je ustvarjen tako, da se ni zmožen spopasti s težavo, če se ne spominja prejšnjih uspehov. Bistvena očetova vloga je spodbujati otroka v zmožnosti, da more uspeti. Poznam preveč odraščajočih, ki živijo nenehno pod karajočim pogledom svojega očeta in zato izgubljajo vsako zaupanje v sebe in spoštovanje do samega sebe.Oče mora otroka učiti, da postaja odgovoren. To dosežemo samo z zgodnjim spremljanjem v vaji v odgovornosti, ko otroku pomagamo razumeti, da “pravica in dolžnost” stopata vštric.
Pripadnost družinski celici mu podeljuje pravice (do hrane, stanovanja, čustvene gotovosti), v njej pa se porajajo tudi dolžnosti: soudeležba pri domačem življenju. Pomembno je, da mu zelo zgodaj privzgojimo odgovornost na tem področju,seveda primerno njegovim sposobnostim (pospraviti sobo, postlati posteljo, pripraviti mizo, pospraviti po jedi...). Pri vaji za tako odgovornost pa mora otrok imeti priložnost, da se lahko utrjuje ob zgledu odgovornih odraslih. Zato je tako pomembno, da tak mehanizem identifikacije deluje, da lahko gleda na svojega očeta kot odraslega odgovornega.
Vidimo torej, kako je nujno v naši družbi, da pri očetih zbujamo odgovornost (stvarni očetje ali osebe, ki opravljajo očetovsko funkcijo), če hočemo, da bodo znali igrati vlogo v zavarovanju in sprejemanju odgovornosti pri svojem otroku.
Koliko socialnih delavcev, misleč, da dobro delajo, se je osredinilo okrog svojega načrta za otroka, s tem pa prispevalo, da so vzeli odgovornost staršem in zlasti očetom! Obsojamo jih, da so odpovedali, v resnici pa jim jemljemo odgovornost!
Zabrisana očetova vloga ima lahko strahotne posledice pri procesu socializacije današnjih otrok in mladostnikov.
Glede na to gre ta pojav v aktualnem družbenem razvoju v korak z zabrisanjem moške navzočnosti pri vzgojnem spremljanju.
Koliko mladostnikov opazim, da imajo težave s svojo materjo, ki jih vzgaja sama!
V šoli tudi srečujejo samo učiteljice in “ravnateljico”.
Po njihovem prvem prestopku jih peljejo h gospe sodnici za otroke, ki poveri vzgojno mero specializirani vzgojiteljici! Edini moški, ki jih srečuje, pa so kriminalisti.
Nikoli ne bomo dovolj poudarili, koliko otrok in odrasli potrebujeta “enakosti” v vzgojnem spremljanju. Gre za pravi izziv za današnji čas.
Bibliografija
Bruel - Un avenir pour la paternité (prihodnost za očete) Édition Syros - Paris 1998
J. ARENES - Y-A-T-IL encor un pere a la maison? - Je oče sploh še doma? Editions Fleurus - Paris 1997
T. ANATRELLA - La différence interdite - Različnost prepovedana - Flammarion 1998
H. GESMIER - Le deuxieme pere - Drugi oče - Editions Anne Carriere, 1993
D. SONET - Éduquer mes parents - Kako vzgajam svoje starše - Editions Fetes, 1992
M. Fize - La démocratie familiale - Demokracija v družini - Presse de la Renaissance 1990

Press Release Association Figli Negati - PAPA' C'ERA - DADDY WAS HERE - PAPA N'EST PLUS LA'
On next April 7th, Piazza di Spagna in Rome (from 10.00 to 13.30), will take place the third World Memorial Day in remembrance of all those Dads in the world who killed themselves destroyed by the pain because the contacts with their children were blocked in separation.
The symbol date of April 7th originates from the suicide of the Aosta (Northern Italy) Junior School teacher, Antonio Sonatore, who gave himself fire on 7 April 1996 in front of the Court House at Aosta as the judge prevented him from seeing his daughter after the separation with his wife.
Demonstrators want to make separated fathers awake of the emotional difficulties that generate suicides and murders.
There are no structures in Italy for the protection of fathers. Many distraught fathers are dangerous for themselves and for others.
All over the world, each year, about a thousand fathers die of suicide or suicide-murder.
In front of such a continuous slaughter, Institutions should duly intervene through concrete and precautionary actions.
At noon we will observe a 1-minute of silence to commemorate also Daniele De Nicola (who killed himself on 15 November 2007 forgotten and abandoned after his son was abducted) and to commemorate all those fathers that could not avoid suicide tragedy.
Italian and foreign associations have joined the world event.
The President
Giorgio Ceccarelli
+39 339 2753088
Več o tem si lahko preberete na spodnji povezavi oziroma uradni stranici društa "Figli Negati", ki se v Italiji bori proti diskriminaciji očetov in odtujevanju otrok.
http://www.figlinegati.it/news-aprile200
8.htm
Danes me je resnično sram, da sem moški,oče in državljan Slovenije. Odkar sem začel javno pisat in opozarjat na diskriminacijo očetov in o otujevanju otrok s strani bivših partnerjev,CSD,sodišč,izvedencev,odvetnikov in zadaj bom dodal še nekaterih medijev, doživljamo jaz in nekateri drugi očetje grožnje, izsiljevanja ,posmehovanja ,žalitve itd...od bivših partnerk,tašč,odvetnikov, celo nekaterih novinarjev in medijev in kar je najbolj žalostno od nekaterih uslužbencev državnih organov.
Ta vikend sem bil v Kranjski Gori, kjer sem se udeležil seminarja za sodnike in trenerje pod okriljem Kickboxing zveze Slovenije. Noč iz sobote na nedelje nisem mogel zaspati,saj me je poklical moj dober prijatelj in seveda oče, ter mi povedal, da ga je klicala ena novinarka in ,da mu celo grozi, da bo izgubil otroke in, da ga bo uničila itd...Popolnoma sem ostal brez besed, čeprav sem pričakoval kaj takega predvsem tudi zato ,ker je bila Erin Pizzey v Sloveniji in se je začelo malo več pisat o nasilju v družini in, da niso samo moški nasilneži.
Potem v nedeljo pozno popoldan pridem domov in pogledam e-pošto in mi piše še en drug oče, da mu grozijo bivša in tašča itd...,ker sem objavil njegovo zgodbo.
Zvečer sem se želel malo sprostiti in sem se ustavil na programu POP TV v oddaji " A si ti tud not padu" in sem res čisto not padu v bolano slovensko mentaliteto. Na začetku sem se še smejal a ko je bil skeč o očetih, ki jih žene pretepajo mi je postalo slabo. To naj bi bil slovenski humor! Po vsem tem ,kar doživljamo nas še javno žalijo in iz nas delajo "copate" itd...ne vem ...mogoče se po Raca želeli predstaviti kot idealnega slovenskega moškega. Ta POP TV si res vse dovoli in se vedno znovo izkoriščajo težave ljudi za promocijo in gledanost.
Tudi meni grozijo nekateri ,ki so zaposleni v držanih inštitucijah, da me bodo ustavili,uničili in ne vem kaj še in, da bom vse izgubil,službo,otroka itd...(kot, da nisem ...že zdavnaj) od partnerjev pa smo itak deležni groženj že ves čas.
Sparšujem vas (vem, da spremljate vse ,kar počnem...center za informatiko RS in podobni) ali nam niste že dovolj hudega storili? Ali res mislite, da se bomo ustrašili,takih pritiskov in groženj...mi ,ki smo doživeli že toliko hudega od te države? Vsi se zdaj zgražajo nad nami,češ, da izpostavljamo otroke itd...,da želimo biti v medijih, da želimo futrat svoj ego. Tipično slovensko malomeščansko stereotipno razmišljanje. Samo zato,ker je par člankov izšlo v medijih, kjer so očetje povedali svoje zgodbe in seveda zaradi Erin Pizzey, ki se javno upa podirati stereotipna razmišljanja. Sparšujem jaz vas...kaj ste storili, da bi zaščitili te očete in predvsem njihove otroke?
Res me je sram, da sem moški,oče in državljan Slovenije, ampak samo danes jutri pa bom spet ponosen...da sem moški in oče.
P.S. Pa vsak čast nekaterim novinarjem,ki so pripravljeni poslušat in pisat o tem...oni že sami vedo kateri so...
Na spodnji povezavi je Goran Cipar oče,ki na hrvaškem javno govori o tej problematiki in so mu posvetili celo odajo vsak teden na RadiuAktiv...upam, da bomo tudimi kaj takega dosegli v bodočnosti...bravo Gorane
ocev_blog20080404.mp3 (Predmet audio/mpeg)
(za povečavo članka v Žurnal-u klikni na članek)
ERIN PIZZEY,BORKA ZA ŽRTVE NASILJA (članek v Indirekt-u)
Slovenska vlada ne razume koncepta varnih hiš
31.03.2008
Erin Pizzey je ustanoviteljica prve varne hiše na svetu. Sama prav tako prihaja iz nasilne družine, zaradi česar je imela, kot pravi, uničeno otroštvo. Ko je odrasla, je spoznala zgodbo svojih staršev in lahko jih je razumela. Očeta in matere ne opravičuje, vendar razume, da nista znala drugače. Erin se že več kot 30 let bori za zaščito žrtev nasilja ter za odpravo nasilja v družinskem okolju. Ko se danes ozre nazaj, se zave, da je bilo vredno.
Od kod je prišla ideja za ustanavljanje varnih hiš?
Bilo je daljnega leta 1971, ko sem se zapletla v manjši spor s feminističnim gibanjem. Obiskovala sem njihove shode ter poslušala, kaj so ženske tam govorile. Bila sem poročena, imela sem otroke, mačko in psa. Vse, kar sem slišala iz njihovih ust, pa je bilo, da je družina nevaren prostor za ženske in otroke in da bi morali moške izključiti. Vstala sem in rekla, naj se malo ustavijo. Povedala sem, da sem poročena ter da imam možnost ostati doma, saj moj mož dela ter tako plačuje račune in skrbi zame. Zanimalo me je, kako sem zatirana. Povedala sem jim, da ne vedo ničesar o življenju običajne ženske ter da so radikalne feministke, ki so izdale lastne moške. Seveda so mi prepovedale hoditi na njihove shode, zato sem v londonskem Chaswiku najela majhno hišo, ki je imela zgolj štiri sobe, kuhinjo ter stranišče na vrtu. Želela sem odpreti družbeni center, kjer bi se ženske lahko srečevale. Kmalu je v hišo prišla prva ženska, Kathy. Privzdignila je zgornji del obleke in pokazala telo, polno modric, ter dejala, da ji nihče ne želi pomagati.
Vas je to spomnilo na lastno otroštvo?
Sama sem bila prav tako trpinčen otrok. Do mene in mojih dveh bratov ter sestre sta bila nasilna tako oče kot mama, ona morda celo bolj. Oče je bil diplomat in potovali smo po vsem svetu. Živeli smo v izobilju, a smo bili zaprti v zlati kletki, kjer so se dogajale strašne stvari. Nekoč sem učiteljico v šoli prosila za pomoč, vendar me je zavrnila. Takrat so bili pač takšni časi. Vendar za nasilje mojih staršev ni bilo nobenega izgovora. Ko sem odrasla, sem sicer spoznala, da sta tako oče kot mati imela grozno otroštvo. Moj oče je bil najmlajši od 17 otrok, njegov oče je bil alkoholik in v družini je bilo veliko nasilja. Mamina mati je umrla pri porodu, ko je bila moja mama stara pet let. Njen oče, ki je bil že takrat nasilen, se je nato znova poročil z zelo nasilno in zlobno žensko, ki je mojo mamo sovražila. Čeprav sta oče in mati imela možnost, da se ne zatečeta k nasilju, tega nista storila. Tako sem počasi razumela, da se temelji nasilnega človeka postavijo v zgodnjem otroštvu.
Prepričani ste, da nasilje ni vprašanje spola, temveč družine.
Zagotovo. Otrok se rodi kot genski paket, 50 odstotkov mame in 50 odstotkov očeta. Rodi se kot nepopisan list papirja in nasilje nikakor ni vprašanje spola. Otrokove poti v možganih ustvarjajo izkušnje in nič drugega. Če so te slabe, polne nasilja in nevarnosti, ima otrok zelo malo možnosti, da bo odrasel v normalnega človeka.
Moški so prav tako lahko žrtve nasilja.
Zagotovo. Najnovejše raziskave kažejo, da je v Veliki Britaniji trpinčena vsaka četrta ženska in vsak šesti moški. Večina moških pač ne bo vzdignila roke nad žensko. Ti moški bodo v nasilnem razmerju trpeli enako, kot trpi zlorabljena ženska. Neka ženska, ki je pretepala svojega moža, mi je povedala, da je mož nikoli ne udari, če bi jo, pa bi jo zagotovo poškodoval. Lahko vam povem tudi zgodbo o nekem moškem, ki ga je žena prav tako pretepala. Imela sta dva otroka, žena je bila izjemno lepa, a tudi izjemno nasilna, vendar je mož ni nikoli udaril nazaj. Ko je izvedela, da jo namerava zapustiti, ga je na božično jutro zabodla v vrat. Takšnih zgodb je sicer zelo veliko, vendar pa se o nasilju nad moškimi pač ne govori toliko, kot se govori o trpinčenih ženskah. To je dejstvo.
Kaj se mora zgoditi v glavi žrtve, da se ne vrne več k tistemu, ki jo ali ga pretepa?
Če so to nedolžne žrtve, ki niso vajene nasilja, jim dejstvo, da bodo zapustile partnerja, ne predstavlja nobenih težav. Morda ljubijo svojega partnerja, vendar nasilje ni njihov slog življenja in take žrtve se običajno nikoli ne vrnejo nazaj. Ženske in moški, ki so odvisni od nasilnega razmerja, saj je to edino, kar poznajo, pa potrebujejo strokovno pomoč. Prevzeti morajo svoj del odgovornosti za nasilje v razmerju.
Kakšne se vam zdijo razmere glede varnih hiš v Sloveniji?
Strokovni delavci pri vas se soočajo z velikimi težavami, saj vlada celotnega koncepta varne hiše sploh še ni sprejela. Zelo malo pomaga pri financiranju in tudi podpora je izjemno nizka. Ženske, ki najbolj potrebujejo varne hiše, imajo težave. Problem je v tem, da sta pri vas oba tipa žensk nameščena na istem kraju. Tako tiste, ki so nasilne in ki povzročajo težave, kot tiste, ki so nedolžne žrtve nasilnih partnerjev in bi se nasilja želele rešiti, so nastanjene skupaj. Nedolžne žrtve bodo težko pripeljale svoje otroke v nov krog nasilja in zato pogosto v varnih hišah ne zdržijo. Treba je začeti graditi dve različni vrsti varnih hiš. Ena bi bila terapevtska skupnost za vse nasilne posameznike, druge hiše pa bi bile zgolj varne hiše. Zagotovo pa ste v vaši državi še zelo na začetku, kar se tiče problematike varnih hiš. Najpomembnejše pa je, da ne krivite moških in jih nimate za sovražnike. Treba je izobraževati socialne delavce, vladne agencije, sodišča, saj se morajo vsi začeti zavedati, da nasilje ni vprašanje spola.
Kakšna je torej vloga vlade pri teh vprašanjih?
Tudi vlada mora najprej razumeti, da nasilje ni vprašanje spola ter da je glavno vprašanje prihodnost otrok. Spoznati mora, da družinsko nasilje sproži novo nasilje v otrokovem odraslem življenju.
Ali obstaja država, v kateri je nasilje najbolj razvito?
Kanada je izjemno nasilna država. Tam sem bila šest tednov in sovražnost med moškimi in ženskami je neverjetno očitna. Država je grozljivo območje in odnosi med spoloma so izjemno napeti.
Rodili ste se na Kitajskem. Ali tam obstajajo varne hiše?
Ne še, vendar jih začenjamo postavljati. Vzpostavljati smo začeli dialog in prepričana sem, da nam bo kmalu uspelo. Odpiramo varne hiše po Bližnjem vzhodu, odprli smo jih tudi že v Rusiji. Nekega dne se bom ozrla nazaj in vedela bom, da se je izplačalo.
Se pravi, da je bilo vredno?
Seveda. Dosegli smo neverjeten razvoj. Pred skoraj 40 leti je obstajala zgolj majhna hiša v Chaswiku s štirimi spalnicami. To je bilo vse. Danes pa je koncept varnih hiš mednaroden. Zagotovo je bilo vredno.
Ali se nasilni ljudje lahko spremenijo?
Zagotovo. Vsak človek se lahko spremeni in to je smisel življena.
Pizzeyjeva : NASILJE V DRUŽINI JE ŠE VEDNO TABU!
Ljubljana - Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je gostila ustanoviteljico prvih varnih hiš na svetu Erin Pizzey.
Ta je predstavila svoje poglede na nasilje v družini. "Dogodki, kot je današnji, veliko pripomorejo k govoru o nasilju v družini, ki je kljub temu, da je globalni problem, še vedno tabu," je prepričana Pizzeyjeva.
"Zlorabljene ženske so nedolžne žrtve, v tem položaju se lahko znajde vsakdo, tako moški, kot ženska. Ljudje se zaljubijo in nato ugotovijo, da živijo s surovežem, ki svoj pravi obraz pokaže le doma. Medtem, ko zunanji svet misli, da gre za dobrega človeka, njegovo nasilno stran spozna le njegova družina," je danes na pravni fakulteti v okviru svojega predavanja dejala ustanoviteljica prvih varnih hiš za ženske.
Ženske, žrtve lastne nasilne preteklosti
Pizzeyjeva je pojasnila razliko med zlorabljenimi ženskami in ženskami, nagnjenimi k nasilju. Ženske, ki jih je označila kot nagnjene k nasilju, so po njenih besedah žrtve lastne nasilne preteklosti, saj so bile žrtve nasilja in zlorab kot otroci. "Te ženske niso poznale mirnega družinskega življenja in so nasilne do vsakogar, tudi svojih otrok, zato so najbolj potrebne pomoči," ocenjuje ustanoviteljica varnih hiš za ženske.
Po njenih besedah lahko ženske, nagnjene k nasilju, ostanejo v varnih hišah kolikor dolgo želijo in tako dobijo občutek, da lahko živijo mirno življenje v vsakdanjem okolju. "Tako so sposobne ustvariti tople in ljubeče odnose, kar pa je dolgotrajen proces," je dejala Pizzeyjeva.
"Nihče si ne zasluži nasilja"
Ob tem je zanikala kritike feministk, ki so jo obsodile namigovanja, da si žrtev nasilje zasluži. "Nihče si ne zasluži nasilja," je poudarila. Pizzyjeva pojasnjuje, da niso napadalci samo moški. "Obstaja mnogo žensk, ki so nasilne in potrebujejo pomoč," je prepričana.
"Rane se zacelijo, otrok pa ne more odrasti brez starševske ljubezni"
Po njenih ocenah je namreč vedno več moških žrtev nasilja. Na vprašanje, zakaj se o tem ne govori, je Pizzeyjeva odgovorila, da so jo označili za sovražnico žensk, ko si je upala na glas povedati, da so lahko tudi ženske nasilne.
Obenem je ustanoviteljica varnih hiš poudarila, da bi morali nasilni starši, ki se zavedajo, da niso kos svoji nalogi, poiskati pomoč. "Rane se zacelijo, otrok pa ne more odrasti brez starševske ljubezni," pojasnjuje.
O nasilju v družini je treba govoriti v javnosti
Za ogled intervjuja z Erin Pizzey klikni na spodnjo povezavo
WPN.TV - Web Private Network - advertise yourself.™(Po Jeanu-Marie PETITCLERC pripravil Branko Balažic)
Oče, popolnoma pozabljen v letih 68-98. V razrahljani družini mnogo otrok raste brez očeta oziroma v očetovi odsotnosti. Zelo razširjeno nevljudno in nasilno obnašanje pri odraščajočih mladostnikih odseva krizo očetovske avtoritete.
Očetova vloga se ne sme skrčiti samo na področje družinske intimnosti, ampak da vključuje pomembno socialno razsežnost: uvajanje otroka v družbeno življenje.
Vsi smo izzvani z vprašanjem, zakaj danes narašča nasilje med otroki in odraščajočimi. Najbolj pa nas čudi in vznemirja, da toliki med njimi odklanjajo smerokaze (znamenja) in omejitve. Odklanjanje - pri tem se opiramo na teze Tonyja Anatrella - je neposredno povezano z izginjanjem očetove vloge v naši sodobni družbi.
“Družba brez očeta, družba brez smerokazov (smiselnih znamenj). Za to besedno igro (franc: pere-repere) se skriva globoka resnica. Mnogi otroci in odraščajoči, ki sredi svojega vsakdana niso poznali očeta, odraščajo kot brez busole.” Tem osebnostim pogosto manjka trdna očetova podoba ali možnost, da pristopijo k očetovski simboliki, da premagajo svoj narcizem ali zagledanost vase. Pomanjkanje ali omalovaževanje očetove podobe v naši družbi je vir nasilja.” Oče je namreč resnično simbol duševne avtonomije, zunanje stvarnosti in smisla za zakon.” (T. Anatrella “La violence - Transgression” v zbirki “La violence chez les jeunes”.)
Ugotovitev, da je zabrisana očetova vloga, nas ne sme navesti, da bi se oprijeli lahkotne teze, ki je tako razširjena v političnem in medijskem pogovoru in očetom očita, da so odpovedali.
Jaz bi s svoje strani zavrnil preveč razširjene govorice o takoimenovani “očetovi odpovedi”. Vsak teden srečujem očete, ki imajo težave s svojimi otroki, ki so jih problemi prehiteli, ki trpijo.
Le malo srečam takih, ki so odpovedali. Odpovedati bi pomenilo vedeti, kako je treba postopati, pa ne imeti poguma, da bi to uresničili. To prav gotovo ni problem očetov, ki jih srečujem.
Gotovo so tudi očetje, za katere bi mogli reči, da so odpovedali. Toda najdemo jih v vseh sredinah. Ti niso številčnejši niti v prikrajšanih niti v privilegiranih okoljih.
Ne, za večino očetov je izraz odpovedati napačen. Bolje bi bilo, če bi - vsaj v večini primerov- rekli z A. Jazoulijem, sociologom, ki je veliko delal v izredno problematičnih mestnih četrtih, da so odrinjeni od izvrševanja svoje očetovske funkcije.
Poudarimo najprej zabrisanje očetovih pravic v razvoju naše družbe. Zakona z dne 4. junija 1970 in 3. januarja 1972 sta znatno oslabila očetovo podobo, četudi sta hotela pravičneje razdeliti avtoriteto. Če se namreč lahko razveselimo zakona z dne 4. junija 1970, ki nadomešča starševsko avtoriteto z očetovsko mogočnostjo (oče in mati sta enakovredna, kar je bilo v skladu z razvojem moralnih navad (moeurs), pa je zakon z dne 3. januarja 1973, ki daje starševsko pravico izključno neporočeni materi, imel strahotne posledice. Gotovo, oče more priznati svojega otroka, ne more pa izvrševati starševske oblasti, razen če izrecno prosi sodnika - kar pa traja dolgo in veliko stane in je negotovo: pa tudi mati mora na to pristati.
Ko je bil ta zakon objavljen, je bilo sorazmerno malo otrok rojenih zunaj zakonov. Danes pa jih je okoli 40%. Zakonodajalec je torej očetom odvzel sredstva, da bi izvajali svojo avtoriteto, javno mnenje pa jim očita, da so odpovedali!
Morali smočakati na zakon z dne 8. januarja 1993 (21 let za tem!), da smo zopet lahko govorili o o povezanem izvajanju starševske pravice. Oče pa mora zopet to želeti. V primeru zakonskega otroka je oče določen. Pri nezakonskem otroku je prepuščeno svobodni volji!
Govoriti moramo tudi o ločenih očetih. V Franciji jih samo 15% ohrani skrb za otroke. Je pa okoli 60% otrok iz ločenih zakonov, ki nimajo več stika s svojim očetom. Torej je pogostokrat težko za ločenega očeta, da bi še naprej opravljal očetovsko funkcijo!
V četrti, kjer delam, se postavlja vprašanje o legitimnosti oziroma verodostojnosti, tudi ko je oče navzoč, kadar je pravi zakonec. Dotakniti se moramo tukaj problema druge generacije brezposelnih, to je otrok, ki niso nikoli videli svojih staršev zaposlenih. Za razliko od njihovih starejših otrok, ki so videli svoje starše hoditi na delo in imajo torej v glavi podobo staršev, vključenih v delo in so sposobni sočustvovati z očetom, ki je izgubil delo, pa oni odraščajo, ne da bi imeli podobo o zaposlenih odraslih.
Kot ilustracijo bom povedal zgled o fantiču enajstih let, kateremu je oče zvečer prepovedal iti ven, pa je zaloputnil vrata in dejal:
“Poslušaj me, oče, ves dan sem v šoli delal. Sedaj pa imam pravico, da se malo sprostim. Ti pa, ki ves dan nič ne delaš, mi nimaš pravice prepovedati!” In na tega očeta, ki čuti, kako mu solze polzijo po licih, ker je ugotovil, da je pred svojim paglavcem izgubil verodostojnost, vse institucije s prstom kažejo, da je odpovedal.
Ko se zjutraj ob osmih sprehajate po stopniščih mestnih stolpnic, vidite edino dejavnost otroke od 8-14 leta, ki gredo v šolo. Starejši več ne gredo v šolo, starši pa spijo.
In če ste še vedno v obdobju, ko otrok hodi v šolo, veste, da so izdatki za šolo pomemben del družinskih izdatkov; drugače rečeno, otrok misli, da on s svojim delom v šoli prispeva k družinskemu proračunu. Starši mu pravijo: “Moraš iti v šolo, sicer nam odvzamejo prispevek za brezposelne.” Tako otrok postane vsemogočen. Kaj bo mogel reči oče , ker ne hodi na delo, otroci pa morajo zgodaj vstati, da gredo v šolo.
Ko govorimo o odpovedi očeta, smo v slepi ulici. Naša družba jim zaradi razmer odrinjenosti, v katerih živi del odraslih, ne dovoli, da bi bili v očeh otrok verodostojni.
Zato je težavna identifikacija odraščajočega mladostnika s svojim očetom, gre za mehanizem, ki preprečuje odraščajočemu, da bi postal nasilen, ker oče omejuje instinkte otrokove vsemogočnosti in ga uvaja v realnost.
Danes oče občuti še neki drug problem: težave, da bi živel v skladu s svojo okolico.
Kajti mi danes živimo v gibljivem in pluralnem svetu. Otrok in odraščajoči nista danes več člana vaške skupnosti in družine.
Vsakdo živi svoje življenje v različnih krajih. Giblje se med šolskim in trgovskim, športnim in družbeno kulturnim centrom; postajamo nomadi, ne da bi se tega zavedali. Vsak od teh krajev ponuja mnogo verskih, političnih ali moralnih, pa tudi praktičnih mnenj.
Skupek teh dejavnikov ustvarja relativizacijo temeljnih izkušenj in razvidnosti družinskega ali kulturnega okolja, iz katerega je odraščajoči izšel. Od tod izhaja odrivanje vrednot, čemur je prejšnja generacija rekla izguba vrednot. Dejansko ni več socialnega soglasja glede klasifikacije vrednot. Zato je veliko težje vzgajati za vrednote! S karikaturo bom opisal to težavo pogovora med očetom in sinom:
Oče: “Moj sin, je pač tako!”
Sin: “Je pač tako, kakor ti misliš, očka! in jaz ti ne prepovedujem tako misliti, če si s tem srečen, kajti jaz sem toleranten... Toda to ni tako, ker ti misliš, da je tako! Poslušam starše svojih tovarišev, gledam televizijo, in ti mi govorijo drugače.”
Danes bo torej veliko težje igrati vlogo očeta kakor včeraj. Kajti ni več mogoče posredovati vrednote naprej z ukazovanjem, ampak s pričevanjem.
Vidimo torej, da ni treba govoriti o odpovedi očeta, ampak o diskvalifikaciji očetov s strani družbenega okolja. Govoriti moramo o prevladujočem vzorcu, ki ga razširjajo družbena občila, o odsotnem, ponižanem in nesposobnem očetu. V filmu “Sovraštvo”, ki so ga vrteli v Chanteloup, se oče ne pojavi niti enkrat!
V večini scenarijev televizijskih nadaljevank je oče predstavljen kot nesposobnež, ki se ne more vživeti v vlogo vzgojitelja, se ne more zanimati za odraščajoče, kaj šele da bi bil kos zahtevam življenja v družbi in da bi karal, kadar je to potrebno. Razen če je to vzorec očeta-šleve, ki prevladuje in pravzaprav ni oče, ampak bolj starejši brat ali stric.
Oče je enostavno pootročen in ga ne priznavajo in ne pooblaščajo, da bi izvrševal svojo očetovsko oblast.Višek te vrste je “Madame Doubtfire”! (Francoski film s slovenskim naslovom “Očka v krilu”)
Pri tej splošni sliki je treba posebno mesto pripisati razmeram priseljevanja (imigracije).
"Iztrgani iz svoje širše družine, ki je ostala doma, kateri morajo pogosto polagati račun, izpostavljeni brezposelnosti, prisiljeni k slabo plačanemu delu, v prvih časih brez pravega mesta v okolju, ki bi jih moralo podpirati, priseljeni družinski očetje vnaprej plačujejo ceno pustolovščine, ki prinaša koristi šele na daljši rok.
V Franciji so otroci svobodni, da prihajajo in odhajajo, kadar hočejo, preveliko zaupanje učiteljem in dopuščanje telesne kazni pa so vir kulturnega nesoglasja, ki ima lahko težke posledice. Poseg socialne službe in zlastni otroškega sodnika doživljajo kot nasilje nad družinsko intimnostjo, vnaprejšnja diskvalifikacija očeta, čigar kulturni upor obstaja v tem, da gre v pokoj (A. Bruel. Un avenir pour la paternité - Editions Syros - Paris 1998).
Kolikokrat sem mogel v svoji praksi opazovati očete, ki so jim zlahka pripisali, da so odpovedali, potem ko gredo v pokoj, kajti tak položaj v njihovih očeh predstavlja edino možno pozicijo, da ohranijo svoje dostojanstvo.
Kako se konkretne težave pri opravljanju očetovske službe zrcalijo v konkretnem življenju? Na kratko in zelo shematsko bom podal nekoliko karikirano paleto šestih portretov očetov, kot jih srečujem v svoji praksi.
Lahko je resnično odsoten. Če je ločen ali razvezan, naleti na velike težave, da bi se srečal s svojimi otroki in si ne prizadeva, da bi te težave premagal.
Pa tudi če je navzoč, se lahko napravi odsotnega. Ker se ne čuti več enakopravnega v svoji družini, beži pred njo, se potika po kavarnah, prihaja pozno domov in noče vstati, ko se otroci odpravljajo v šolo.
To je oče, ki trpi, ker je vedno bolj izrinjen iz kulturnega okolja. Kadarkoli spregovori, se izpostavi posmehu lastnih otrok, ki se bolj znajdejo v sodobni kulturi kot on. Njegova avtoriteta je v spodkopana v temeljih.
Pogostokrat se zgodi, da uradne ustanove prispevajo k temu smešenju, ne da bi se tega zavedale. Otrok bo v šoli preverjal to in ono očetovo misel. Toda učitelj ali profesor na hitro popravi, ne da bi si vzel čas in pomislil, zakaj ima otrok takšno stališče. Zato otrok polagoma ne bo več verjel očetovi besedi. Kakšno trpljenje za očeta, zlasti kadar mati potegne z otroki.
Tu bi lahko govorili o očimih, ki jih otroci nenehno zasmehujejo in jim nočejo priznati nobenega mesta.
Nasilen oče
Tretja podoba predstavlja nasilnega očeta. Ker je potlačen na vseh drugih področjih, bo kazal svojo navzočnost z nasilnostjo. Ta bo postala način izvajanja njegove avtoritete.
Spominjam se dečka, ki sem ga spremljal v času njegovega študija. Bil je čisti odličnjak, ki mu je uspelo vpisati se na licej. Bolj ko se je deček povzpenjal v razredih, bolj je oče, ki se je čutil vedno bolj nemočnega na kulturnem področju, izvajal nasilje nad njim.
Preverimo to nasilnost s trojno analizo tako nasilnost.
1. Najprej se nasilje razkriva kot ena od oblik izražanja očetovega trpljenja, ker se ne čuti več priznanega.
2. To je tudi način izzivanja, s katerim oče pokaže svojo navzočnost.
3. Nasilje je končno ena od oblik delovanja v okoliščinah, ki jih ne obvladamo. Ker je oče izgubil vse zaupanje v svoje sposobnosti pogovarjanja, skuša z nasilnostjo doseči tisto, česar ne more s pogajanjem.
Drugače rečeno: da se izrazimo, kakor se izraža mestna mladina “oče, ki se gre očeta” Drugi način, da bi se izognil bolečemu dialogu z resničnostjo, način, da se osami na svojem planetu: oče še naprej hoče igrati vlogo junaka, kakršen je bil za otroke, dokler so bili majhni. Želi spremeniti mrko stvarnost svojega življenja v vrsto junaških dejanj. Anekdota poklicnega življenja postane junaško dejanje, banalna kretnja v mestu postane hrabrost! Oče v meri kakor otrok odrašča, izgublja vso avtoriteto. (Prim. Francoski film “Moj oče je junak”)
(se nadaljuje naslednji teden)
9. 11. 1999
Kristjani si upajo Boga imenovati “Oče naš”.
Bog Oče... obrazec na dolgo pripoveduje o odnosih med ljudmi in Bogom.
Če je Bog Oče, pomeni, da ljubi kot oče, brezpogojno, četudi so včasih odnosi z otroki napeti.
Če je Bog Oče, hoče napraviti človeka odgovornega, kljub tveganjem, ki so s tem povezana.
Toda kot vsi očetje je Bog pogosto razočaran nad otroki, ker ne ravnajo po zamisli, ki si jo je ustvaril o njih. Na številnih straneh Svetega pisma je opisana takšna podoba.
Kot vsi otroci so ljudje včasih razočarani, ko odkrijejo, da ta Oče, čigar Sin se je dal križati, ni vsemogočen, kakor so si ga zamišljali.
Toda ali se prav iz tega dvojnega razočaranja ne rodi prava ljubezen med Bogom in ljudmi?
Ljubezen, osvobojena idealnih podob, ki so si jih drug o drugem napravili oče in njegovi otroci?
Jean-Marie Petitclerc