Iščem sponzorja za tisk t-shirt majičk.

Spoštovani!

Iščem spozorja, ki je pripravljen pomagat in natiskat poljubno število t-shirt majičk, kolikor pač je zmožen z našim logotipom, ki smo ga prevzeli od angležev "Fathers 4 rights", majčke bi bile bele barve z vijolično roko, ker je vijoilična barva pomeni ENAKOPRAVNOST internacionalno po vsem svetu na socialnem področju. Na hrbtu bi pa napisali za kaj se zavzemamo kot naprimer " enakopravno straševstvo", "pravice do enkopravnih stikov", "družinska sodišča", "ukinitev CSD-jev", "Slovenija". Upam, res upam, da mi bo končno upelo ustanoviti skupino, društvo , stranko , boli me briga v kakšni obliki amapak, je pomembno za kaj in kdo bo v njej. Starš je zame starš in ne razlikujem na ženske in moške ,pomebno je le ali je dober ali slab! Te svinjarije se dogajajo tako ženskam kot moškim, žal smo v veliki večini moški a so tudi ženske, (primer Natlije Markač) ki jim CSD-ji, bivši partnerji, sodišča, pokvarjeni odvetniki itd...uničujejo življenje, odtujujeo otroke, uničujejo življenja naših otrok itd...

Lp
Slavko Majkić

Zopet kazenska ovadba po (KZ-1) odvzem mladoletne osebe

Ne znam vam opisat bolečino in žalost, ki jo doživljam ta trenutek a nimam nikogar, da bi mu se vsaj zjokal na ramenih zato bom zlil svoja čustav v blogu. Ravno ko sem mislil, da je konec in, da sem končno nekaj dosegel, glede količine stikov in izven šolskih aktivnostih mojega otroka danes zopet nisem imel stika,ker je sicer najin vikend. Mati je enostavno vpisala otroka na neki doplonilni krožek v času ko bi mora biti z mano in ko ima športne aktivnosti pri meni(je celo v reprezentnaci Slovenije in je od nedavna postala tudi Svetovna prvcakinja) in je ni bilo ne pred šolo ne doma. To sem dosegel z začasno odredbo saj mater ni otroku pustil ukvrajati se s tem športom, niti tekmovati ko je pri njej in sem dosegel na sodišču ,da ji mora omogočit vse v zvezi s tem športom, ker si on to želi tudi ko ni pri meni. Še sodnica ji je zabruslila , da če bo tako nadaljevla bo otroka predodelila meni in potem smo dosegli poravnavo. Si lahko prestvaljate kakšna mater je to, da svojemu otroku preprečuje ukvarjanje z športom ki ga obožuje in v katerem je celo zelo uspešna Svetovna prvakinja!!!! Samo njo to ne briga niti najmanj in je zopet zmanipulirala otroka in jo vpisala nekam sigurno pod vplivmom manipulcije. Žal nima drugih možnosti kot, da sem odšel na policijo in podal kazensko prijavo in sedaj bom podal tudi tožbo za pre dodelitev otroka meni, ker enostavno se to ne bo nehalo nikoli. Hudo mi je za tamalo,ki ni nič kriva in verejtno si res želi ta krožek samo jo mati tako spretno manipulira, da je enostavno zbegana in mi je hudo zanjo, ker vem,da sedaj trpi in ji je hudo. Jaz pa ne vem, več kaj narediti saj sva 5 let uložila oba skupaj v to orgomno energije in se žrtvovavala od vožnje, treningi, tekmovanja, oprema(vse sem plačeval sam mater niti enega centa). Enostavno tudi jaz ne zmorem več in očitno ima mater tolko vpliva nanjo kljub temu, da je pri meni 11-12 dni na mesec , še vedno premalo, ker nam je sodnica kratko malo odvzela dva dni na mesec, češ, da je to dvolj dni, da vzgajam otroka!!!!, ki sva jih že imela po poravnavi in je otrok sam zahtevala od CSD te dneve nazaj in dala izjavo z katero sem dosegel začasno odredbo oz, poravnvano glede njenega ukvarjanja z športom. Pred kratkim sem zbral tudi vse dokumente ,da pridobi status vrhunskega športnika in je mati vrgla stran ,ker je ona skrbnik itd...čeprav je odličnjakinja a ima vedno več obveznosti do reprezentance Slovenije.

Povejte mi kakšne so to matere, ki to počnejo svojim otrokom in kaj mi je storiti? Enkrat sem že podal kazensko ovadbo pa je sodišče zvrglo, da preprečevanje stikov ni odtujitev otroka in bla blka bla...jojj ta naša sodišča in CSD kdaj se bo najdu tožilec in odvetnik ko bodo koga od njih zaprli. To je navadna banda, ki jemlje dvakoplčevalski denar, da nam uničujejo življenja.

KAZENSKI ZAKONIK

Odvzem mladoletne osebe 190. člen

(1) Kdor protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, ki ji je zaupana, ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ima ima pravico do nje, ali kdor zlonamerno onemogoči, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta

(2) V primeru, da je dejanje povzročilo poslabšanje duševnega ali telesnega zdravlja mladoletne osebe ali jda je ogrozilo njen razvoj, se kaznuje do enega leta do petih let zapora

(3) Če se izreče sodišče pogojno obsodbo, lahko naloži storilcu, da mora mladoletno osebo tqkoj iuzročitio upravičencu ali omogočiti uresničitev izvršpljive odločbe glede mladoletne osebe

(4) Če je storilec dejanje iz prvega ostavka tega člena prostovoljno izročil mladoletno osebo upravičencu ali omogočil uresničitev izvršljive odločbe, se mu kazen odpusti

Ta 4 člen je idiotizem prve vrste, se pravi prvo te lahko jebejo v glavo in ti otroka odvtame potem ti ga pa da prostovoljno vrne in nikome ništa al kaj??? E moja Slovenija , še za v Afriko niso vaša sodišča kaj šele za Evropo!

Ne bom se predal le otroka mi je žal, ker vem,da sedaj doma joka in ji je hudo in prav nične morem samo čakam lahko ali bo policija kaj storila in člim prej na sodišče takoj v ponedeljek grem podat zahtevo za predodelitev in začasno odredbo. Ne želim , da jo denarno kaznujejo ampak si ta ženska zasluži zapor mogoče je bo to spametovalo! Vem da je se nekomu to grozno zdi ampak že 15 let se jaz ukvarajm z takimi zadevemi in kaj vse so mi storili od psihičnega zloma, do finančnega propada izgub nekja služb itd... se vam niti ne sanja razen tistim, ki to doživljajo kot Natalija Markač in pdobni.

Očetje za pravice Slovenija
Slavko Majkić

Očetje so pogosto diskriminirani

Čeprav nekatere (državne) ustanove diskriminacijo očetov še zmeraj pometajo pod preprogo, pa je vedno več strokovnjakov pripravljenih o tem spregovoriti javno

Eno je teorija, drugo je praksa. Prva zagotovo ne dopušča diskriminacije glede na spol. V praksi pa zagotovo prihaja do kršitev, saj je splošno znano, da imajo ženske v postopkih reševanja družinskih zadev določeno prednost," potrjuje razsežnost problematike predsednica Belega obroča Vlasta Nussdorfer, ki ima za seboj tridesetletno tožilsko prakso. O povedanem naš sogovornik, ki je oče sedemletnega dečka in ki ga zaradi zaščite otroka ne bomo imenovali, lahko pripoveduje na dolgo. Pred nekaj leti se je namreč razšel s svojo zunajzakonsko partnerico, otrokovo mamo. V sodni poravnavi je bilo določeno, da se ji dodeli vzgoja, varstvo in oskrba otroka. Sodišče je v istem sklepu naznanilo potek stikov med otrokom in očetom ter zapisalo: "V kolikor bo prišlo do situacij, ki niso predvidene s to poravnavo, naj se tožeča in tožena stranka dogovarjata o spremembah sproti in drug drugega o njih pravočasno obvestita." Na prvi pogled jasna določba. Na prvi. Vsak nadaljnji pogled razkriva namreč že prej omenjeni teoretično-praktični razhod.

Tri mesece zapora

"Sin si je zaželel kopanja v čateških toplicah. Da bo zaradi tega prišel domov namesto v nedeljo dan kasneje, sem njegovo mamo obvestil dvakrat; enkrat tudi po telefonu vpričo družinskega prijatelja, s katerim sva skupaj čakala na konec treninga najinih otrok," razlaga oče. Mati otroka ga je zaradi tega dogodka ovadila, na podlagi česar je mariborsko okrajno tožilstvo izdalo obtožni predlog sodišču zaradi protipravnega zadrževanja mladoletne osebe. Hkrati je tožilstvo predlagalo kaznovalni nalog in izrek pogojne obsodbe, v kateri naj bi mu sodišče določilo kazen treh mesecev zapora, ki pa naj ne bi bi bila izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bi storil novega kaznivega dejanja. Tako je sodišče očetu izreklo predlagano kazen z obrazložitvijo, da: "je mogoče zanesljivo ugotoviti, da je obdolženi storil kaznivo dejanje - odvzem mladoletne osebe." In to kljub temu, da je po lastnih navedbah upoštevalo tudi uradni zaznamek, v katerem je družinski prijatelj policistom povedal, da je slišal, da je oče mamo po telefonu poklical in jo obvestil, da se otrok vrne domov dan kasneje, kot je predvideno v poravnavi. "Ko sem bil o tem obveščen, mi je zaledenela kri. Vse skupaj se mi je zdelo popolnoma brez smisla. Spraševal sem se, ali naj me bo od sedaj naprej strah, kaj bo naslednjič, ko bom slučajno zamudil. Zato sem se pritožil in situacijo ponovno kronološko pojasnil ter sodišče opozoril, da je v poravnavi o dodelitvi skrbništva jasno zapisano, da se v primeru sprememb s sinovo mamo obvestiva." Kasneje je sodišče pritožbi ugodilo, sodbo o kaznovalnem nalogu pa razveljavilo.

Naslednji mesec je oče ovadil mamo. Policistom je navedel, da mati že večkrat ni ravnala v skladu s poravnavo in postregel z datumi, kdaj mu je stike s sinom onemogočila. Mariborsko okrajno tožilstvo je kazensko ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe zavrglo z utemeljitvijo, da "ni podan utemeljen sum, da je ovadena storila očitano kaznivo dejanje. V poravnavi je bilo namreč določeno, da v kolikor bo prišlo do nepredvidenih situacij, naj se stranki sproti dogovarjata in pravočasno obveščata." Očeta je zadelo kot strela z jasnega: "Še danes ne morem razumeti, kako je možno, da je ista določba poravnave zanjo veljala, sam pa sem dobil pogojno kazen treh mesecev zapora," je obupan.

Vrhovno državno tožilstvo diskriminacije priznalo

Ko smo pristojno okrajno tožilstvo o primeru povprašali, so nam sporočili: "Obstoj utemeljenega suma ocenjuje državni tožilec na podlagi svoje presoje podatkov in dokazov, ki jih je zbrala policija, preiskovalni sodnik ali jih je izbral sam." Očitno pa se izbrani dokazi evalvirajo različno: "Prav s tem razlogom sem ustanovil društvo. Takih primerov je ogromno. Trenutno imamo 142 registriranih članov, vendar z mano vzpostavljajo stike očetje s podobnimi težavami skoraj dnevno," razlaga Samo Ahlin, predsednik društva Izgubljeni princ, ki povezuje očete s podobno problematiko. Prav Ahlin pa nam je posredoval dve leti star dokument, v katerem je varuhinja človekovih pravic, Zdenka Čebašek Travnik, podala mnenje o enem od spornih primerov, kjer je komentirala odgovor vrhovnega državnega tožilstva. Slednji je vseboval pojasnilo, da storilec odvzema mladoletne osebe ne more biti tisti izmed roditeljev, kateremu je otrok sodno zaupan v varstvo in vzgojo. Varuhinja je v istem dopisu oznanila: "Različna tolmačenja pravnih predpisov in na tej podlagi tudi njihova uporaba upravičeno vzbujajo pri posameznikih nezaupanje v pravno državo in pomisleke o diskriminatorni obravnavi storilcev kaznivih dejanj glede na spol. Na to smo opozorili tudi vrhovno državno tožilstvo, za kar se je slednje zahvalilo in sporočilo, da je problematiko skrbno preučilo in ugotovilo, da dejansko prihaja do različnih tolmačenj, zlasti v primerih, ko gre za obravnavo zadev, ki se nanašajo na ravnanja roditelja, ki mu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo z izvršljivo sodno odločbo." Kljub temu pa se le dve leti kasneje zdi, da vrhovno državno tožilstvo za to tematiko ni nikoli slišalo, saj vztrajajo: "Državni tožilci ravnajo po ustavi in zakonih in ne diskriminirajo."

Zaradi stroškov se zatakne

Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve komentirajo: "V kolikor bi kateri izmed staršev menil, da je bil na podlagi sodne odločitve diskriminiran ali da sodišče svoje odločitve ni oprlo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ima možnost vložitve pravnega sredstva." Enako so komentirali primer našega sogovornika tudi na mariborskem tožilstvu: "V kolikor se oškodovanec ni strinjal z odločitvijo državnega tožilca, bi lahko v roku osmih dni po prejemu sklepa sam začel kazenski pregon zoper osumljeno." In prav tukaj se zatakne, saj kot nam je pojasnil Ahlin: "Vsem članom našega društva je popolnoma jasno, da v kolikor se z odločitvami ne strinjamo, lahko gremo v zasebno tožbo, žal pa to s seboj prinese različne stroške. Prav zato večina očetov na tej točki popusti." S sodnimi postopki pri podobnih primerih pa ima kot sodni izvedenec več kot dvajset let izkušenj psiholog in direktor Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše, Heliodor Cvetko: "Očetje se najprej počutijo diskriminirane ob drugačnem odzivanju strokovnjakov in institucij do njih že v času, ko sta partnerja še skupaj, če prihaja do nesoglasij, ekscesov, vključevanja koga 'od zunaj' ali če kateri od njiju, ali oba skupaj, poišče pomoč. O tem drugačnem odzivanju in diskriminatornem ravnanju do njih je še več pritožb v fazi dejanskega razhoda partnerjev, določanja skrbništva, urejanja stikov, preživnine in drugih obveznosti. Neki višek teh pritožb pa seveda 'leti' na postopke v okviru pravosodnega sistema, ko gre za odločanje s trajnejšimi in/ali dokončnimi posledicami."

Pripomore lahko tudi družba

"Na tem področju bo treba narediti še marsikaj. Enakopravnost med moškimi in ženskami se ne sme pokazati šele na sodišču, vendar že mnogo prej. Naša družba še vedno gleda na ženske, ki jim sodišče ne zaupa otroka v vzgojo, varstvo in oskrbo, kot na slabe matere. Ste že slišali, da bi o takih materah rekel kdo kaj dobrega? Prav zato je treba narediti korak naprej. Le tako bodo očetje povsem enakopravni," razsvetljuje Nussdorferjeva. In doda: "Nekateri očetje res občutijo obup, zato je treba o tem govoriti. Tematika je tako pereča, da letno na to temo dobimo več sto pisem." Z njo soglaša tudi Heliodor Cvetko: "Feminizacija pravosodja in strok, ki so tukaj praviloma vključene, verjetnost tozadevnih krivic povečuje. Kakor tudi predsodki in stereotipi okrog starševstva, predvsem pa razrušeni odnosi med bivšima partnerjema do te mere, da nista sposobna skupaj definirati 'dobro' njunega otroka, kaj šele v skladu s tem tudi ravnati." Preseneti: "Menim, da je pravosodni sistem kriv v manjši meri. Veliko bolj pa prav ljudje, ki so v te procese vpleteni. Zagotovo ima pri tem tudi precejšnji delež družba. Najtežje se je seveda boriti proti stereotipom in predsodkom. Težko je namreč dokazati, da z materjo (lahko) ni nič narobe, če je otrok dodeljen očetu, ali če z njim preživi več časa, kakor z njo. Prav tako je očetu težko ohraniti dober občutek (v sebi in pred javnostjo), če se odpove borbi za otroka ter v dobro otroka sprejme pogoje matere. V družbi namreč velja, da če se ne boriš, nisi pravi moški." Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pojasnijo: "Odločanje o zaupanju v varstvo in vzgojo je v pristojnosti sodišča, ki mora v vsakem primeru preučiti konkretne okoliščine z vidika otrokove koristi, pri čemer ima sodišče možnost odločiti, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo materi, očetu ali v primeru dogovora med staršema v skupno varstvo in vzgojo. Edino vodilo pri odločitvi je torej izključno otrokova korist, ne pa tendence družbe.

http://www.vecer.com/clanek2009102305480009



...nič drugače ni v Sloveniji in samo zanime me kdaj bodo naši vrli strokovnjaki to dojeli!

Sodba v imenu ljudstva = sodba v imenu radikalnih feministk!!!!!!!!!!!

Pred dnevi sem prijel "SODBO v imenu ljudstva", v treh točkah in sedmih straneh razlage sodnice, ki naj bi veljala eno pravičnejših na družinskem oddelku okrožnega sodišča v Ljubljani. Nisem presenečen nad izidom saj sem pričakoval še slabšo sodbo ,poleg tega pa mi je sodnica tekom leta in pol dolgega postopka, dala jasno vedeti, da kot moški in oče nimam nikakršnih pravic, saj ni upoštevala niti eno samo moje mnenje, izjavo, dokaz, ponujene priče itd...cca 100 strani spisa, poleg tega mi na zadnji obravanavi 15.12.2008 ni omogočila zaslišanje stranke v postopku, saj sem se branil sam, potem me ni poučila, kar je nejena dolžnost, o mojih pravicah in dolžnostih, nadalje ni mi dopustila pritožbo zoper izvedenca, ni mi omogočila prepis zadnjega zapisnika in še kar je največja farsa sodbo je izdala še isti dan, to se pravi, da je me je že zdavnaj diskriminrala. Sodba v imenu ljudstva! Katerga ljudstva gospa sodnica vas jaz javno sprašujem?


1. Mladoletna hčerka pravdnih strank....se zaupa v varstvo in vzgojo materi
Pa me zanima ga.sodnica, kaj to pomeni, da jaz ne rabim več skrbeti in varovati za svojega otroka, ko je pri meni 10 dni na mesec? Se ne rabim več ukvarjat z njeno vzgojo? Ne smem sodelovati v pomembnejših vprašanjih o razvoju in vzgoji mojega otroka? Resnično me zanima kaj to pomeni, razen, da je otrok prijavljen na materinem naslov, kar je že ves čas protizakonito, Kaj je z mojo roditeljsko pravico?

2. Medsebojni stiki med mladoletno...in očetom potekajo na naslednji način:
v nadaljevanju mi gospa sodnica določila, kdaj sem lahko s svojim otrokom in nama je odvzela 4 dni stikov na mesec, ki sva jih imela več po poravnavi iz leta 2001, ki pa jo je kršila tako mati, kot CSD, kot seveda sodnica, ki ni postavila niti enega samega vprašanja zakaj mi gospa preprečuje in omejuje stike, saj sem nič kolikokrat prijavil na CSD, varuhu itd...in imajo v spisu vse dokumente, točne datume in dokaze. Poleg tega pa se je požvižgala na zakon , da imajo otroci pravico do obeh staršev enakopravno, razen ,če kdo od staršev zanemarja ali psihično in fizično škoduje otroku. Ob tem pa ga.sodnica pozablja zakaj sem sploh prišel na CSD 2001 iskat po pomoč jaz!!! Zato sprašujem sodnico, s kom bo moj otrok, ko je mati ves dan v službi in je sama do 23h zvečer, in niso najini dnevi za druženje? Poleg tega pa mi je mati ponovno v decembru preprečila 5 dni druženja in v januarju počne enako in me zanima kaj bodo storili sedaj ,ko se mati ne drži niti tele odločbe, ki sicer še ni pravomočna saj imam 15 dni časa na pritožbo na višje sodišče? Zanima me tudi ga.sodnica kaj je z dnevi, ko bi moral imeti stike z svojim otrokom in mati namenoma takrat otroka kam pelje ali jo prijavi na kakšen tabor in izlet brez, da bi se z mano pogovorila, ali pa jo celo odpelje v tujino in še zahteva,da to polovico plačam, potem pa nama ne nadomesti odvzetih dni? Upam, da mirno spite ga.sodnica.

3. Kar zahtevata stranki več ali drugače, se zavrne
tale zadnja točka je ša biser nad biseri, se pravi jaz zahtevam več (enakopravno) in mati drugače (manj) se zavrne iz katerih objektivnih razlogov ga.sodnica? Če si jemljete zakon in moč v svoje roke potem se vam ni treba bati in lahko napišete take bedarije.
Skratka farsa, da je ni primere. Namreč marca 2007 sem šel na CSD Moste ponovno prijaviti mater,da mi je odvzela vikend in ko sem prišel tja , je bila mati že prej in me je prijavila, da ji grozim. Seveda sem jo nekam poslal po telefonu ampak to je pa tudi vse. Soc. delavko in psihologinjo pa ni zanimalo zakaj mi je odtujila otroka in seveda tudi v poročilu, ki so ga oddali sodišču ni niti enega zaznamka o tem. Pa to ni bil osmaljen primer itd...CSD sem prijavil in je v postopku na MZDDSZ in soc. inšpekciji in tudi uradni ugovor zoper center in soc.delavko sem oddal pa se je sodnica vse eno oprla na njihovo mnenje. Nadalje 5.12.2007 so nezakonitoo zaslišali otroka, ki ni imela niti 9 let in so jo prislili ,da napiše celo urnik stikov itd...seveda sem nasprotoval temu, saj ni bilo razlogov, da bi otroka vpletali. Zaslišanje je bilo le eno stransko saj niso postavili niti enega vprašanja otroku o odnosu z mamo se pravi, da je otrok pod pritiskom in seveda posledično lahko misli da je nekaj narobo v najinemu odnosu in to je tudi bil namen CSD, da zmanipulirajo otroka. Recimo " kje pa si ko mami dela in ti nisi pri očiju?" To je pa že preveč a ne gospoda CSD? Bog ne daj, da bi napadali materinstvo. Moj hčerkica pa še naprej sama doma, banda jedna! Na koncu je otrok povedal, da želi biti enko z obema in z očetom celo vsak vikend in celo vsak drugi vikend od četrtka dalje pa do ponedeljka in to ima tudi sodnica izjavo, ampak koristi otroka so njej na zadnjem mestu in tudi v sodbi je potem lagala, da si je otrok premisli in ,da ji je tako uredu kot je. JA kaj ste pa mislila sodnica ko jo je še izvedneka zmanipulirala in celo napisala da psihično maltretiram otroka in ji govorim grdo o materi in o postopku itd... Halo pa kdo jo je pelajal na razgovor CSD in izvednecu ga sodnica? Kdo je odločil, da 8 letni otrok razume kaj se dogaja in posledice svojih izjav? Kriminal prve vrste in za vse to boste odgovarjalil banda jedna! Poleg tega pa mati otroku piše opravičila, da je bolana in mi jo je ponovno takoj po vaši sodbi ga. sodnica odtujila in odpeljala v tujino nisem imel nikaršnih stikov z otrokom od 15.12.2008 do 9 janurja 2009. Seveda pa je preveč pričakovati od takšne sodnice, da bi malo bolj pogledala v spis in najdla sodno odločbo, kjer je sodišče že izdalo, da mati ne sme otroka nikamor peljati do končanja postopka. Aja še o izvedenkinem mnenju nekaj. Sramota, da je ni primere!!!Zanima me po kateri znanstveni metodi pa je prišla do teh zaključkov v njenem mnenju? Po eni uri pogovora je on mene označila neuravnovešenega in čustveno nestabilnega (zaradi tega ,ker sem mati nekam poslal) in je to neprimerno vedenje potem pa nadaljuje, da sem se strinjal, da je mati skrbnik itd...takšne laži, da človek ne more verjeti. Mati pa ki nikoli ni imela očeta, pet let na trdih drogah in nikoli v nobenem programu urejanja,odklanjala vsako pomoč tudi na CSD in v drugih vstanovah, otroka mi samega pušča doma, njena lastna mati se jo je odrekla in ji lagala kdo ji je oče, mi preprečuje stike, je bila nasilna do otroka in mene ....je pa brez madežna in skratka enkratna oseba!!! Da ne govorim, da so v spisu mnenja psihologov in soc. delvcev (pa ne iz CSD-ja ,da ne bo pomote), kjer piše, da mati nujno potrebuje pomoč in, da odklanja pomoč! Pa lepo vas prosim!!!

Seveda ne bom odnehal in prav vsi bodo obtoženi, saj imam neizpodbitne dokaze kako naš sistem dela z očeti in otroci. Pričakujete v medijih vse poleg tega bom začel poimensko tudi javno obtoževat določene ljudi, ki so sodelovali pri temu seveda z dokazi,dejstvi in trdnimi argumenti. Žal mi je ,da pri nas ni odvetnika, ki bi imel jajca, pa mogoče poštenost in iskrenost ne bi bila odveč, ki bi mi pomagal. Ne morem si ga več privoščiti saj sem precej finančno na tleh tudi zradi vsega tega ,kar se mi že 10 let in več dogaja. Sem pa pripravljen vse narediti, če je kakšen pravnik ali odvetnik pripravljen mi pomagat. Ne morem takoj plačati , lahko pa vam nudim individualne inštrukcije borilnih veščin, ali narišem kaj , lahko delam pisarniška opravila v njihovi pisarni, avto vam dam kot garant, samo naj mi nekdo končno pomaga kot človeku in vsaj preveri moje trditve,dokaze in dokaže, da se mi dela velika krivica in še večja mojemu otroku.

Odtujevalni sindrom-ali ko si matere in očetje jemljejo pravice v svoje roke

Nimam veliko besed in izrazov, da bi opisal bolečino in žalost, ter frustracijo in jezo, ki jo doživljam zadnje dni ob spoznanju, da mi bivša odtujuje otroka pred mojimi očmi, še huje pa je spoznanje, da ji CSD in sodnica seveda s pomočjo sodne izvedenke zavestno pomagajo. Ne vem kaj naj še storim saj sem bil že vse povsod in kot pes prosil za pomoč, se ponižal, do take mere, da sem se odločil tudi čustva pokazati, kot je bolečina, žalost itd... seveda so to lepo izkoristili in me še bolj zabili. Popolnoma sem razčlovečen v smislu, da mi je sodnica vzela vse prav vse pravice, da se branim sam, saj sem moral zaradi finančne stiske odpovedati odvetnico, ki pa itak ni storila popolnoma ničesar razen, da je še poslabšla zadeve in me na zadnji obravnavi pustila na cedilu, kar je seveda moja bivša in njen odvetnik pridoma izkoristila in me s pomočjo sodnice še na novo obtožila različnih dejan, ki naj bi jih domnevno storil svojemu otroku. V življenju nisem doživel takega ponižanja saj kljub temu, da imamo izvedeniško mnenje, da vožnja ne vpliva na otroka toliko, da bi se ukinili stiki med tednom, je mater vztrajno trdila, da otrok po 5 letih še ni navajen 30 minutne vožnje in ji je celo sodnica diktirala v zapisnik in ji polagala besede v usta " gospa potem trdite, da se otrok še ni navadil vožnje, a to hočete povedat itd" . Seveda mi sodnica ni razložila moje pravice in dolžnosti, ker se branim sam in ko je zasliševala mojo bivšo sem mirno poslušal, ko pa sem jaz bil na vrsti mi je skakala v besedo non stop in sodnica nič. Ko sem pa zdvignil glas me je opozorila, da bom kaznovan, poleg tega mi ni razložila in omogočila, da jo jaz zaslišim in postavim vprašanja itd...To kako potekajo postopkih na sodiščih ko se govori o otrokovih pravicah je sramota ,da je ni primere a bojim se ,da ne bom zdržal več dolgo saj sem resnično psihično, čustveno in finančno zaradi več kot desetletje zlorabe s strani moje bivše, CSD, sodišč, izvedencev in tudi odvetnikov popolnoma na tleh. Kako naj se človek pobere v takih situacijah in še kar je najbolj pomembno kako naj pomagam svojemu otroku, ki je začela kazati že hude znake odtujitve? Vem samo, da ne smem odnehati saj si ne bom mogel oprostiti, pa če tudi umerem za to in sedaj sem definitivno pripravljen saj, če mi odvzamejo še drugega otroka ne vem če bom zmogel še najti smisel, da bi lahko še srečno in kolikor toliko spodobno živel. Odločil sem se ,da bom popolnoma vse objavil tukaj in na mojem osebnem blogu tako kot sem že začel skoraj pred enim letom a po drugi strani me je tako sram, da moram vso svoje življneje dajati na pladenj javnosti zato, da bi dosegel pravice kot oče, človek in starš, ter poskušal uveljaviti tudi pravice mojih otrok do stikov z mano in uveljaviti roditeljske pravice do nje. Vem, da se bodo večinoma odzvali tisti, ki se ne strinjajo z mano kot pa tisti, ki se in ki so pripravljeni pomagati ampak resnično nimam več kaj izgubiti saj je le bore malo človečnosti ostalo v meni. Na koncu zapisa lahko samo še v solzah zaželim svojemu sinu, ki so mi ga odtujili, vse najboljše saj je včeraj imel 17 let in ga nisem videl že 7let...vse najboljše sine moj.

...več o odtujevalnem sindromu si lahko preberete tudi tukaj
http://www.izgubljeni-princ.si/stran.php
?12



Očetje ZA pravice...zaustavimo diskriminacijo očetov in odtujevanje otrok!!!!

VARNA HIŠA ZA MOŠKE

Varna hiša tudi za moške
Maribor | 23. 7. 2008, 21:42 | Daša Purgaj, časnik Žurnal24 | Komentarjev: 2

Varna hiša za moške je v našem prostoru nekaj popolnoma novega, zato zaenkrat
velikega povpraševanja še ni, vendar pa kljub temu potreba pa tej vrsti varne hiše obstaja.


Nasilje v družini



Fantje po 18. letu v varni hiši za ženske ne morejo bivati, zato moški potrebujejo svojo varno hišo, stik lahko navežejo prek telefonskih številk 051 622 193 ali 051 851 114. © Daša Purgaj

Pred mesecem je v Mariboru začela delovati prva varna hiša za moške v Sloveniji. Je zasebna, vodi jo Aleksander Kamenik: "Zanjo sem se odločil, ker sem prejemal klice moških, ki so sicer s težavo priznali, da potrebujejo pomoč. Do zdaj sem prejel osem klicev, večina jih je želela le pogovor, tako da v hiši trenutno ne biva nihče, za delovanje pa imam vse papirje in dovoljenja."

Financiranje


Prodaja, donacije, razpisi. "Sredstva dobimo s prodajo koledarjev in donacijami. Letos smo se prijavili tudi na razpis Mestne občine Maribor, kjer čakamo odobritev, poskušali bomo črpati tudi denar iz evropskih sredstev," je razložil Kamenik.

Verjamejo vsem

Varna hiša Nova ima tudi krizni center in stanovanje za ženske, za moške je trenutno na voljo ena garsonjera. Seveda strogo ločena. "Za razliko od državne varne hiše, kjer tarnajo nad prostorsko stisko, imamo mi vedno prostor," pravi Kamenik in dodaja, da za bivanje pri njih žrtve ne potrebujejo zdravniških potrdil o nasilju ali policijskih zapisnikov, zato je včasih težko ločiti, kdo jih izkorišča za prenočišče in kdo dejansko potrebuje pomoč.


Nihče ne dela tako kot jaz, saj me lahko ženske pokličejo 24 ur na dan, moški pa med 8. in 16. uro.

Aleksander Kamenik

Brezplačno bivanje

"Moški so večinoma žrtve psihičnega nasilja. Bivanje v varni hiši je brezplačno, potrebujejo samo denar za prehrano. Imamo tudi spremstvo žrtev v šolo, v trgovino in po opravkih," še razloži Kamenik. Varna hiša Nova pa je lahko zatočišče tudi za polnoletne fante, ki v varni hiši za ženske ne morejo bivati.

vir:žurna24

BESEDA ZA OTROKE ,OČETOVSTVO IN RESNICO

boor.mail@gmail.com, www.boor.si

Spoštovani starši, očetje in matere, prijatelji in prijateljice vsega pozitivnega…

Vesel sem, da vas lahko povabim na prvo srečanje DRUŠTVA BOOR, ki je bilo na pobudo desetih entuziastov ustanovljeno 07.05. 2008 v Ljubljani.

SREČANJE BO V NEDELJO 25.05. 2008 OB 15:00 URI, V ŠPORTNEM PARKU MOSTEC-LJUBLJANA (GOSTILNA PRED SKAKALNICO)

Predstavili bomo društvo, program društva, naloge in cilji, ki smo si jih zadali, ter vizijo delovanja društva. Na srečanje vabimo vse, ki želijo bi se nam radi pridružili in želijo sodelovati, tako da na svoj način prispevajo k uspešnemu delovanju ter doseganju zastavljenih ciljev društva. Tudi na osnovi vaših predlogov se bomo dogovorili za konkretne projekte in jih z vami izpeljali. Veseli bomo vseh vaših predlogov in idej v katere ste tudi sami pripravljeni vložiti lastne napore. V nadaljevanju vam v grobih potezah predstavljam nekaj programskih izhodišč in ciljev DRUŠTVA BOOR. Za dodatne informacije smo na voljo na boor.mail@gmail.com ali na e-mail avtorja bloga.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

DRUŠTVO BOOR – Beseda za Otroke, Očetovstvo in Resnico, je humanitarna organizacije, ki deluje javno in v javnem interesu na področju družine, partnerstva in otrok z namenom uveljavljanja osnovnih otrokovih pravic in pozitivnega skupnega starševstva

Med pomembnejšimi nalogami, ki smo si jih zadali so:

• ugotavljanje in analiza stanja zakonodaje in ukrepov javnih institucij na področja družine, partnerstva in otrok ter ugotavljanje potreb članov društva ter širše javnosti po pomoči, v smislu zagotavljanje enakopravnega in učinkovitega pozitivnega starševstva;
• nudenje pomoči v stiski na področju družine, partnerstva in otrok za člane društva, zainteresirano javnost ter vse iskalce pomoči, še posebej za žrtve in povzročitelje nasilja v družini. V sklopu tega izvajanje svetovanja in organizacija pravne pomoč.

Svoje delo bomo usmerjali v sprejetje nove in učinkovito izvajanje pozitivne zakonodaje, ki bo usmerjena v dosledno uresničevanje pravnih norm Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (ETS št. 5), Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (ETS št. 160), Konvencije o stikih z otroki (ETS št. 192) ter Evropske socialne listine (ETS št. 35) in revidirane Evropske socialne listine (ETS št. 163), še posebej pa uresničevanje načel navedenih v Priporočilu Odbora ministrov Sveta Evrope (Rec-2006-19) državam članicam za politiko v podporo pozitivnem starševstvu.

Med konkretnimi cilji, ki jih želimo doseči so:

• ustanovitev instituta posebnega Varuha – Ombudsmana otrokovih in starševskih pravic;
• v primeru ločitev staršev, kot izhodišče največje dobrobiti za otroke velja skupno skrbništvo-soodgovornost, izključno skrbništvo naj bo izjema;
• zagotavljanje upoštevanja »glasu otroka« - volje, želje in interesa otroka o tem s katerim staršem želi po ločitvi preživeti več časa;
• dejanska enakopravnost staršev pri odločanju o skrbništvu ne glede na spol;
• uveljavitev pravice otrok do obeh staršev - sproten in učinkovit nadzor nad izvajanjem preživljanja časa z otrokom - "stikov";
• strokovno in nepristransko obravnavo v postopkih obtožbe spolne zlorabe in nasilja v družini ter posledic le-tega v izkazanih vedenjskih motnjah pri vseh vpletenih družinskih članih. Sankcioniranje podajanja lažnih ovadb in izpostavljanja otrok - zloraba zlorabe;

Zavzemali se bomo za pozitivno starševstvo, kot osnovno vrednoto družbe. Zavzemali se bomo za družino, kot osnovno družbeno celico v kateri se otroci naučijo pozitivnega sobivanja z drugimi. Ne bomo dovolili, da se uresniči vizija »družine brez očetov«, vizija, ki nam jih vsiljujejo »strokovnjaki za socialno delo« Zavzemali se bomo za to, da se pozitivno starševstvo uresničuje tudi po ločitvi staršev.

DRUŽINA BREZ OČETA?!
OTROKI BREZ OČETA?! NIKOLI !!!

OČE V "PREPADU" TISOČLETJA 2.del

OČE NA PREHODU TISOČLETJA

Družba brez očetov - družba brez trdnih vrednot

(Po Jeanu-Marie PETITCLERC pripravil Branko Balažic)

Oče tovariš

Tu gre za neko drugo vmestitev. Ker čuti prepad, ki ga loči od njegovih otrok, se odloči, da bo povezal svoje polje! Ker ni več sposoben, da bi se znašel v svoji vlogi, bo skušal ohranjati odnose ter se postavi na položaj svojih otrok, hoče ohranjati način odnosov, ki jih imajo otroci s svojo okolico. Sposoben bo prikrivati nakradene stvari, biti ozadje v prometu z mamili, ki ga oni vzdržujejo. Privzel si bo vlogo tovariša, močna opora svojim otrokom, pa naj bo njihovo vedenje kakrkšno koli.

Danes je očetom težko biti oče in vendar so na splošno bliže svojim otrokom kakor pred petdesetimi leti. Težava je v vprašanju o mejah in o avtoriteti. Nekateri tokovi psihoanalize so dajali več prostora otroku in mnogokrat izgubili izpred oči to, kar bi moglo biti pozitivnega v postavljanju meja. Eden od vidikov očetove vloge je pomagati otroku spoprijeti se s težavami v življenju. Medtem ko mati zagotavlja ljubezen brez pogojev, pa oče zagotavlja uvajanje v družbeno življenje.”

Jacques Arenes

v “Chemin d’éternité

“Oče se mi je zdel kot prerok za svoje otroke, toliko bolj zaželen, kolikor se otrok bolj zaveda svojih omejitev in svojih napak. Samo oče ve, da otrok vedno velja več, kot pa drugi mislijo. Taka je po mojem mnenju velika očetova moč, ki mu dovoljuje, da zaradi tega ljubečega upanja posreduje otroku zaupanje, ki ga potrebuje za življenje.”

Pere M.J. Le Guillou

“Un homme pris par le mystere de Dieu” Mame 92

“Skušal sem najti sebe, ko sem bil še otrok, in se ločevati med tem, kar je bilo dobro pa tudi slabo, kajti nihče mi ni mogel tega povedati; potrebujem, da mi kdo pokaže pot, me graja ali pohvali, ne z močjo, ampak z avtoriteto: potrebujem svojega očeta!”

Albert Camus

Le premier homme

“Vsa očetova vzgojna umetnost je v sklanjanju besed ljubezen in zakon. Ni ljubezni brez zakona, ni zakona brez ljubezni!”

J.M. Petitclerc

“Le jeune éducateur et la Loi!

Oče “brez tveganja”

S tem poimenovanjem označujem očeta, ki čuti, kako so stvari težke, zato bo storil vse, da se izogne problemom. Nikoli se ne bo spustil v spor, iz strahu, da mu ne bi bil kos. Bo sicer navzoč, toda nikoli ne bo dokazoval svoje avtoritete iz strahu pred konflikti, ki bi jih taka drža mogla izzvati. Njegovo načelo: “Ne tvegaj!”

Šest portretov, šest načinov za predstavitev težave današnjih očetov. Osvetlil sem te portrete z zgledi iz svoje vzgojne prakse v težkih mestnih četrtih. Menim pa, da je možno te zglede prenesti v druga okolja. Tudi v zelo ugodnih okoljih srečujemo:

* očete, ki so odsotni zaradi prevelike poklicne zaposlenosti in ki skušajo odkupiti svojo odsotnost z denarjem;

* očete, ki jih zasmehujejo odraščajoči mladostniki in postavljajo pod vprašaj njihovo avtoriteto s tako silo, da je ta popolnoma brez obrambe;

* očete junake, “ki se gredo frajerje” za volanom svojega BMW-ja ali mercedesa.;

*očete tovariše, ki se odpovejo vsaki avtoritarni drži iz strahu, da bi pretrgali prijateljske vezi, ki so jih navezali s svojimi otroki;

V luči teh zgledov vidimo, če smemo trditi, da so čustveni odnosi z lastnimi otroki slabši kot nekoč. In nič drugače ni glede njihove vloge posrednikov med družino in družbo.

POSKRBETI JE TREBA ZA PONOVNO VZPOSTAVITEV OČETOVE AVTORITETE

Zgornji opis kaže na to, kako očetova odsotnost - tu ne govorim le o fizični odsotnosti, ampak še bolj o neizvajanju očetovske vloge -, kar pogubno vpliva na razvoj otroka in odraščajočega mladostnika.

Kot to podčrtuje Jacques Arenes: “Odsotni oče, to ni samo fizično odsotni: to je lahko tudi čustveno slabo navzoči oče, povsem izbrisan ali celo tako uničen, da ima občutek, da živi na nekem drugem planetu. Pogostokrat gre zgolj za odsotnost zavzetosti, za odsotnost poseganja očeta brez soudeležbe matere.” (A. Bruel, Un avenir pour la paternité).

Za dečka kot za deklico pomanjkanje očeta, odstonega ali premalo navzočega, ki ne spolnjuje svojih odgovornosti ali ki ostaja večni mladostnik, more povzročiti pomanjkanje zaupanja vase, negotovosti, odsotnost smerokazov. Nekateri avtorji, kot Jacques Arene, menijo, da je pomanjkanje očeta bolj škodljivo za sina kot za hčerko, zlasti v času odraščanja. Prihodnji odrasli se namreč poistoveti s staršem istega spola. Sin mora najti moško navzočnost, da se primerja, izmerja, da ima dostop do svoje nasilnosti in ji najde omejitve. Še več, mladi odraščajoči mora doživeti bistveno spremembo, da pride ven iz ženskega sveta. Pri tej resnični iniciaciji se navzočnost očeta, tudi telesna in fizična, izkaže kot zelo pomembna. Če fant preko svojega očeta ne najde svoje moškosti v besedah in prepovedih, se bo zbal tiste nasilnosti, ki je v njem, in se bo zbal ženskega sveta.

V deški dobi oče predstavlja neke vrste obrambo proti materini ječi. Oče osvobodi otroka od čustva vsemogočnosti, ki ga projicira na svojo mater. Otrok odkrije, da ne daje zakonov on sam, ampak da zakoni prihajajo od neke zunanje avtoritete.

Kot vidimo, je očetova vloga bistvenega pomena pri razvoju otroka in odraščajočega mladostnika. Tu ne gre toliko za funkcijo očeta-roditelja, ampak tistega, ki izvršuje očetovsko funkcijo. Izvajanje te funkcije je bistvenega pomena pri vzgoji.

Dvojna vloga, ki jo igra oče pri vzgoji

Temeljna vloga, ki jo igra oče pri vzgoji je v tem, da zavaruje otroka in ga nauči odgovornosti. Ko pišem te vrstice, mislim na vse tiste obraze mladostnikov, ki so negotovi in brez občutka odgovornosti, ki s svojim vedenjem spravljajo v nevarnost svoje življenje in življenje drugih.

Najprej zavarovati

Zavarovati pomeni zaščititi otroka pred tveganjem prevelike povezanosti z materjo. Zavarovati pomeni spoznati otrokovo drugačnost, to je ljubiti ga takšnega, kakršen je in ne kakršnega bi hoteli imeti. Treba je biti vedno pripravljen opustiti svoje načrte do otroka, da mu pomagamo uresničiti njegov lasten načrt.

Zavarovati pomeni znati reči ne, pomeni jasno postaviti prepovedi. Otrok mora na svoji poti srečati odrasle, ki se mu znajo upreti. Sicer tvegamo, da ga utrjujemo v navidezni in uničujoči iluziji vsemogočnosti. Panično je za otroka, če bo mislil, da morejo vse njegove želje biti uresničene. Da se bo čutil varnega, potrebuje očeta (resničnega očeta ali tistega, ki igra njegovo vlogo), ki mu zna reči ne.

Spominjam se razmišljanja desetletnega otroka, ki mi je zaupal: “Moj oče me nima rad. Nikoli me ne pokara!” In otrok je počel neumnost za neumnostjo, vedno težje, da je bil deležen precejšnje graje. Oče, ki je bil ločen, je držal otroke pri sebi, v strahu, da bi otroci odšli k njegovi bivši ženi. Zato ni upal izreči nobene pripombe iz strahu, da bi jih izgubil. Oče ni hotel karati iz strahu, da bi pretrgal sinovske odnose, medtem ko je otrok dobro razumel, da ljubiti pomeni včasih tudi karati. Na srečo je bilo to izraženo v moji pisarni.

Zavarovati končno pomeni naučiti otroka spominjati se uspeha. Kajti človek je ustvarjen tako, da se ni zmožen spopasti s težavo, če se ne spominja prejšnjih uspehov. Bistvena očetova vloga je spodbujati otroka v zmožnosti, da more uspeti. Poznam preveč odraščajočih, ki živijo nenehno pod karajočim pogledom svojega očeta in zato izgubljajo vsako zaupanje v sebe in spoštovanje do samega sebe.

Zavarovati, a tudi voditi k odgovornosti

Oče mora otroka učiti, da postaja odgovoren. To dosežemo samo z zgodnjim spremljanjem v vaji v odgovornosti, ko otroku pomagamo razumeti, da “pravica in dolžnost” stopata vštric.

Pripadnost družinski celici mu podeljuje pravice (do hrane, stanovanja, čustvene gotovosti), v njej pa se porajajo tudi dolžnosti: soudeležba pri domačem življenju. Pomembno je, da mu zelo zgodaj privzgojimo odgovornost na tem področju,seveda primerno njegovim sposobnostim (pospraviti sobo, postlati posteljo, pripraviti mizo, pospraviti po jedi...). Pri vaji za tako odgovornost pa mora otrok imeti priložnost, da se lahko utrjuje ob zgledu odgovornih odraslih. Zato je tako pomembno, da tak mehanizem identifikacije deluje, da lahko gleda na svojega očeta kot odraslega odgovornega.

Vidimo torej, kako je nujno v naši družbi, da pri očetih zbujamo odgovornost (stvarni očetje ali osebe, ki opravljajo očetovsko funkcijo), če hočemo, da bodo znali igrati vlogo v zavarovanju in sprejemanju odgovornosti pri svojem otroku.

Koliko socialnih delavcev, misleč, da dobro delajo, se je osredinilo okrog svojega načrta za otroka, s tem pa prispevalo, da so vzeli odgovornost staršem in zlasti očetom! Obsojamo jih, da so odpovedali, v resnici pa jim jemljemo odgovornost!

POTREBA PO ENAKOSTI

Zabrisana očetova vloga ima lahko strahotne posledice pri procesu socializacije današnjih otrok in mladostnikov.

Glede na to gre ta pojav v aktualnem družbenem razvoju v korak z zabrisanjem moške navzočnosti pri vzgojnem spremljanju.

Koliko mladostnikov opazim, da imajo težave s svojo materjo, ki jih vzgaja sama!

V šoli tudi srečujejo samo učiteljice in “ravnateljico”.

Po njihovem prvem prestopku jih peljejo h gospe sodnici za otroke, ki poveri vzgojno mero specializirani vzgojiteljici! Edini moški, ki jih srečuje, pa so kriminalisti.

Nikoli ne bomo dovolj poudarili, koliko otrok in odrasli potrebujeta “enakosti” v vzgojnem spremljanju. Gre za pravi izziv za današnji čas.

Bibliografija

Bruel - Un avenir pour la paternité (prihodnost za očete) Édition Syros - Paris 1998

J. ARENES - Y-A-T-IL encor un pere a la maison? - Je oče sploh še doma? Editions Fleurus - Paris 1997

T. ANATRELLA - La différence interdite - Različnost prepovedana - Flammarion 1998

H. GESMIER - Le deuxieme pere - Drugi oče - Editions Anne Carriere, 1993

D. SONET - Éduquer mes parents - Kako vzgajam svoje starše - Editions Fetes, 1992

M. Fize - La démocratie familiale - Demokracija v družini - Presse de la Renaissance 1990

7. april Svetovni dan spomina na očete,ki so naredili samomor, uničeni zaradi odtujitve otrok

Press Release Association Figli Negati - PAPA' C'ERA - DADDY WAS HERE - PAPA N'EST PLUS LA'

On next April 7th, Piazza di Spagna in Rome (from 10.00 to 13.30), will take place the third World Memorial Day in remembrance of all those Dads in the world who killed themselves destroyed by the pain because the contacts with their children were blocked in separation.

The symbol date of April 7th originates from the suicide of the Aosta (Northern Italy) Junior School teacher, Antonio Sonatore, who gave himself fire on 7 April 1996 in front of the Court House at Aosta as the judge prevented him from seeing his daughter after the separation with his wife.

Demonstrators want to make separated fathers awake of the emotional difficulties that generate suicides and murders.

There are no structures in Italy for the protection of fathers. Many distraught fathers are dangerous for themselves and for others.

All over the world, each year, about a thousand fathers die of suicide or suicide-murder.
In front of such a continuous slaughter, Institutions should duly intervene through concrete and precautionary actions.

At noon we will observe a 1-minute of silence to commemorate also Daniele De Nicola (who killed himself on 15 November 2007 forgotten and abandoned after his son was abducted) and to commemorate all those fathers that could not avoid suicide tragedy.
Italian and foreign associations have joined the world event.

The President
Giorgio Ceccarelli
+39 339 2753088

Več o tem si lahko preberete na spodnji povezavi oziroma uradni stranici društa "Figli Negati", ki se v Italiji bori proti diskriminaciji očetov in odtujevanju otrok.
http://www.figlinegati.it/news-aprile200
8.htm

DANES ME JE SRAM, DA SEM MOŠKI,OČE IN DRŽAVLJAN SLOVENIJE

Danes me je resnično sram, da sem moški,oče in državljan Slovenije. Odkar sem začel javno pisat in opozarjat na diskriminacijo očetov in o otujevanju otrok s strani bivših partnerjev,CSD,sodišč,izvedencev,odvetnikov in zadaj bom dodal še nekaterih medijev, doživljamo jaz in nekateri drugi očetje grožnje, izsiljevanja ,posmehovanja ,žalitve itd...od bivših partnerk,tašč,odvetnikov, celo nekaterih novinarjev in medijev in kar je najbolj žalostno od nekaterih uslužbencev državnih organov.

Ta vikend sem bil v Kranjski Gori, kjer sem se udeležil seminarja za sodnike in trenerje pod okriljem Kickboxing zveze Slovenije. Noč iz sobote na nedelje nisem mogel zaspati,saj me je poklical moj dober prijatelj in seveda oče, ter mi povedal, da ga je klicala ena novinarka in ,da mu celo grozi, da bo izgubil otroke in, da ga bo uničila itd...Popolnoma sem ostal brez besed, čeprav sem pričakoval kaj takega predvsem tudi zato ,ker je bila Erin Pizzey v Sloveniji in se je začelo malo več pisat o nasilju v družini in, da niso samo moški nasilneži.

Potem v nedeljo pozno popoldan pridem domov in pogledam e-pošto in mi piše še en drug oče, da mu grozijo bivša in tašča itd...,ker sem objavil njegovo zgodbo.

Zvečer sem se želel malo sprostiti in sem se ustavil na programu POP TV v oddaji " A si ti tud not padu" in sem res čisto not padu v bolano slovensko mentaliteto. Na začetku sem se še smejal a ko je bil skeč o očetih, ki jih žene pretepajo mi je postalo slabo. To naj bi bil slovenski humor! Po vsem tem ,kar doživljamo nas še javno žalijo in iz nas delajo "copate" itd...ne vem ...mogoče se po Raca želeli predstaviti kot idealnega slovenskega moškega. Ta POP TV si res vse dovoli in se vedno znovo izkoriščajo težave ljudi za promocijo in gledanost.

Tudi meni grozijo nekateri ,ki so zaposleni v držanih inštitucijah, da me bodo ustavili,uničili in ne vem kaj še in, da bom vse izgubil,službo,otroka itd...(kot, da nisem ...že zdavnaj) od partnerjev pa smo itak deležni groženj že ves čas.

Sparšujem vas (vem, da spremljate vse ,kar počnem...center za informatiko RS in podobni) ali nam niste že dovolj hudega storili? Ali res mislite, da se bomo ustrašili,takih pritiskov in groženj...mi ,ki smo doživeli že toliko hudega od te države? Vsi se zdaj zgražajo nad nami,češ, da izpostavljamo otroke itd...,da želimo biti v medijih, da želimo futrat svoj ego. Tipično slovensko malomeščansko stereotipno razmišljanje. Samo zato,ker je par člankov izšlo v medijih, kjer so očetje povedali svoje zgodbe in seveda zaradi Erin Pizzey, ki se javno upa podirati stereotipna razmišljanja. Sparšujem jaz vas...kaj ste storili, da bi zaščitili te očete in predvsem njihove otroke?

Res me je sram, da sem moški,oče in državljan Slovenije, ampak samo danes jutri pa bom spet ponosen...da sem moški in oče.

P.S. Pa vsak čast nekaterim novinarjem,ki so pripravljeni poslušat in pisat o tem...oni že sami vedo kateri so...

Na spodnji povezavi je Goran Cipar oče,ki na hrvaškem javno govori o tej problematiki in so mu posvetili celo odajo vsak teden na RadiuAktiv...upam, da bomo tudimi kaj takega dosegli v bodočnosti...bravo Gorane
ocev_blog20080404.mp3 (Predmet audio/mpeg)

PROSIM ,NE TEPI ME ,DRAGA

(za povečavo članka v Žurnal-u klikni na članek)

ERIN PIZZEY,BORKA ZA ŽRTVE NASILJA (članek v Indirekt-u)

Slovenska vlada ne razume koncepta varnih hiš

31.03.2008

Erin Pizzey je ustanoviteljica prve varne hiše na svetu. Sama prav tako prihaja iz nasilne družine, zaradi česar je imela, kot pravi, uničeno otroštvo. Ko je odrasla, je spoznala zgodbo svojih staršev in lahko jih je razumela. Očeta in matere ne opravičuje, vendar razume, da nista znala drugače. Erin se že več kot 30 let bori za zaščito žrtev nasilja ter za odpravo nasilja v družinskem okolju. Ko se danes ozre nazaj, se zave, da je bilo vredno.

Od kod je prišla ideja za ustanavljanje varnih hiš?

Bilo je daljnega leta 1971, ko sem se zapletla v manjši spor s feminističnim gibanjem. Obiskovala sem njihove shode ter poslušala, kaj so ženske tam govorile. Bila sem poročena, imela sem otroke, mačko in psa. Vse, kar sem slišala iz njihovih ust, pa je bilo, da je družina nevaren prostor za ženske in otroke in da bi morali moške izključiti. Vstala sem in rekla, naj se malo ustavijo. Povedala sem, da sem poročena ter da imam možnost ostati doma, saj moj mož dela ter tako plačuje račune in skrbi zame. Zanimalo me je, kako sem zatirana. Povedala sem jim, da ne vedo ničesar o življenju običajne ženske ter da so radikalne feministke, ki so izdale lastne moške. Seveda so mi prepovedale hoditi na njihove shode, zato sem v londonskem Chaswiku najela majhno hišo, ki je imela zgolj štiri sobe, kuhinjo ter stranišče na vrtu. Želela sem odpreti družbeni center, kjer bi se ženske lahko srečevale. Kmalu je v hišo prišla prva ženska, Kathy. Privzdignila je zgornji del obleke in pokazala telo, polno modric, ter dejala, da ji nihče ne želi pomagati.

Vas je to spomnilo na lastno otroštvo?

Sama sem bila prav tako trpinčen otrok. Do mene in mojih dveh bratov ter sestre sta bila nasilna tako oče kot mama, ona morda celo bolj. Oče je bil diplomat in potovali smo po vsem svetu. Živeli smo v izobilju, a smo bili zaprti v zlati kletki, kjer so se dogajale strašne stvari. Nekoč sem učiteljico v šoli prosila za pomoč, vendar me je zavrnila. Takrat so bili pač takšni časi. Vendar za nasilje mojih staršev ni bilo nobenega izgovora. Ko sem odrasla, sem sicer spoznala, da sta tako oče kot mati imela grozno otroštvo. Moj oče je bil najmlajši od 17 otrok, njegov oče je bil alkoholik in v družini je bilo veliko nasilja. Mamina mati je umrla pri porodu, ko je bila moja mama stara pet let. Njen oče, ki je bil že takrat nasilen, se je nato znova poročil z zelo nasilno in zlobno žensko, ki je mojo mamo sovražila. Čeprav sta oče in mati imela možnost, da se ne zatečeta k nasilju, tega nista storila. Tako sem počasi razumela, da se temelji nasilnega človeka postavijo v zgodnjem otroštvu.

Prepričani ste, da nasilje ni vprašanje spola, temveč družine.

Zagotovo. Otrok se rodi kot genski paket, 50 odstotkov mame in 50 odstotkov očeta. Rodi se kot nepopisan list papirja in nasilje nikakor ni vprašanje spola. Otrokove poti v možganih ustvarjajo izkušnje in nič drugega. Če so te slabe, polne nasilja in nevarnosti, ima otrok zelo malo možnosti, da bo odrasel v normalnega človeka.

Moški so prav tako lahko žrtve nasilja.

Zagotovo. Najnovejše raziskave kažejo, da je v Veliki Britaniji trpinčena vsaka četrta ženska in vsak šesti moški. Večina moških pač ne bo vzdignila roke nad žensko. Ti moški bodo v nasilnem razmerju trpeli enako, kot trpi zlorabljena ženska. Neka ženska, ki je pretepala svojega moža, mi je povedala, da je mož nikoli ne udari, če bi jo, pa bi jo zagotovo poškodoval. Lahko vam povem tudi zgodbo o nekem moškem, ki ga je žena prav tako pretepala. Imela sta dva otroka, žena je bila izjemno lepa, a tudi izjemno nasilna, vendar je mož ni nikoli udaril nazaj. Ko je izvedela, da jo namerava zapustiti, ga je na božično jutro zabodla v vrat. Takšnih zgodb je sicer zelo veliko, vendar pa se o nasilju nad moškimi pač ne govori toliko, kot se govori o trpinčenih ženskah. To je dejstvo.

Kaj se mora zgoditi v glavi žrtve, da se ne vrne več k tistemu, ki jo ali ga pretepa?

Če so to nedolžne žrtve, ki niso vajene nasilja, jim dejstvo, da bodo zapustile partnerja, ne predstavlja nobenih težav. Morda ljubijo svojega partnerja, vendar nasilje ni njihov slog življenja in take žrtve se običajno nikoli ne vrnejo nazaj. Ženske in moški, ki so odvisni od nasilnega razmerja, saj je to edino, kar poznajo, pa potrebujejo strokovno pomoč. Prevzeti morajo svoj del odgovornosti za nasilje v razmerju.

Kakšne se vam zdijo razmere glede varnih hiš v Sloveniji?

Strokovni delavci pri vas se soočajo z velikimi težavami, saj vlada celotnega koncepta varne hiše sploh še ni sprejela. Zelo malo pomaga pri financiranju in tudi podpora je izjemno nizka. Ženske, ki najbolj potrebujejo varne hiše, imajo težave. Problem je v tem, da sta pri vas oba tipa žensk nameščena na istem kraju. Tako tiste, ki so nasilne in ki povzročajo težave, kot tiste, ki so nedolžne žrtve nasilnih partnerjev in bi se nasilja želele rešiti, so nastanjene skupaj. Nedolžne žrtve bodo težko pripeljale svoje otroke v nov krog nasilja in zato pogosto v varnih hišah ne zdržijo. Treba je začeti graditi dve različni vrsti varnih hiš. Ena bi bila terapevtska skupnost za vse nasilne posameznike, druge hiše pa bi bile zgolj varne hiše. Zagotovo pa ste v vaši državi še zelo na začetku, kar se tiče problematike varnih hiš. Najpomembnejše pa je, da ne krivite moških in jih nimate za sovražnike. Treba je izobraževati socialne delavce, vladne agencije, sodišča, saj se morajo vsi začeti zavedati, da nasilje ni vprašanje spola.

Kakšna je torej vloga vlade pri teh vprašanjih?

Tudi vlada mora najprej razumeti, da nasilje ni vprašanje spola ter da je glavno vprašanje prihodnost otrok. Spoznati mora, da družinsko nasilje sproži novo nasilje v otrokovem odraslem življenju.

Ali obstaja država, v kateri je nasilje najbolj razvito?

Kanada je izjemno nasilna država. Tam sem bila šest tednov in sovražnost med moškimi in ženskami je neverjetno očitna. Država je grozljivo območje in odnosi med spoloma so izjemno napeti.

Rodili ste se na Kitajskem. Ali tam obstajajo varne hiše?

Ne še, vendar jih začenjamo postavljati. Vzpostavljati smo začeli dialog in prepričana sem, da nam bo kmalu uspelo. Odpiramo varne hiše po Bližnjem vzhodu, odprli smo jih tudi že v Rusiji. Nekega dne se bom ozrla nazaj in vedela bom, da se je izplačalo.

Se pravi, da je bilo vredno?

Seveda. Dosegli smo neverjeten razvoj. Pred skoraj 40 leti je obstajala zgolj majhna hiša v Chaswiku s štirimi spalnicami. To je bilo vse. Danes pa je koncept varnih hiš mednaroden. Zagotovo je bilo vredno.

Ali se nasilni ljudje lahko spremenijo?

Zagotovo. Vsak človek se lahko spremeni in to je smisel življena.

Pizzeyjeva : NASILJE V DRUŽINI JE ŠE VEDNO TABU!

Ljubljana - Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je gostila ustanoviteljico prvih varnih hiš na svetu Erin Pizzey.

Ta je predstavila svoje poglede na nasilje v družini. "Dogodki, kot je današnji, veliko pripomorejo k govoru o nasilju v družini, ki je kljub temu, da je globalni problem, še vedno tabu," je prepričana Pizzeyjeva.

"Zlorabljene ženske so nedolžne žrtve, v tem položaju se lahko znajde vsakdo, tako moški, kot ženska. Ljudje se zaljubijo in nato ugotovijo, da živijo s surovežem, ki svoj pravi obraz pokaže le doma. Medtem, ko zunanji svet misli, da gre za dobrega človeka, njegovo nasilno stran spozna le njegova družina," je danes na pravni fakulteti v okviru svojega predavanja dejala ustanoviteljica prvih varnih hiš za ženske.

Ženske, žrtve lastne nasilne preteklosti

Pizzeyjeva je pojasnila razliko med zlorabljenimi ženskami in ženskami, nagnjenimi k nasilju. Ženske, ki jih je označila kot nagnjene k nasilju, so po njenih besedah žrtve lastne nasilne preteklosti, saj so bile žrtve nasilja in zlorab kot otroci. "Te ženske niso poznale mirnega družinskega življenja in so nasilne do vsakogar, tudi svojih otrok, zato so najbolj potrebne pomoči," ocenjuje ustanoviteljica varnih hiš za ženske.

Po njenih besedah lahko ženske, nagnjene k nasilju, ostanejo v varnih hišah kolikor dolgo želijo in tako dobijo občutek, da lahko živijo mirno življenje v vsakdanjem okolju. "Tako so sposobne ustvariti tople in ljubeče odnose, kar pa je dolgotrajen proces," je dejala Pizzeyjeva.

"Nihče si ne zasluži nasilja"

Ob tem je zanikala kritike feministk, ki so jo obsodile namigovanja, da si žrtev nasilje zasluži. "Nihče si ne zasluži nasilja," je poudarila. Pizzyjeva pojasnjuje, da niso napadalci samo moški. "Obstaja mnogo žensk, ki so nasilne in potrebujejo pomoč," je prepričana.

"Rane se zacelijo, otrok pa ne more odrasti brez starševske ljubezni"

Po njenih ocenah je namreč vedno več moških žrtev nasilja. Na vprašanje, zakaj se o tem ne govori, je Pizzeyjeva odgovorila, da so jo označili za sovražnico žensk, ko si je upala na glas povedati, da so lahko tudi ženske nasilne.

Obenem je ustanoviteljica varnih hiš poudarila, da bi morali nasilni starši, ki se zavedajo, da niso kos svoji nalogi, poiskati pomoč. "Rane se zacelijo, otrok pa ne more odrasti brez starševske ljubezni," pojasnjuje.

O nasilju v družini je treba govoriti v javnosti

Pizzeyjeva pravi, da je treba o nasilju v družini govoriti v javnosti, saj je nasilje še vedno tabu in ostaja za zidovi domov. Del krivde zvali tudi na feministke, ki so po njenem vse moške označile za potencialne nasilneže. "Moje varne hiše uporabljajo drugačen pristop: Nekomu, ki je bil vzgojen v nasilnem okolju, skušamo pokazati, da to ni nujno tudi njena ali njegova prihodnost," je poudarila Pizzeyjeva.

Ob vprašanju, ali imamo v Sloveniji po njenem mnenju dovolj varnih hiš, meni, da ne. Njeno glavno sporočilo Sloveniji pa je, da moramo biti odprti in pošteni.

Za ogled intervjuja z Erin Pizzey klikni na spodnjo povezavo

WPN.TV - Web Private Network - advertise yourself.™

OČE V "PREPADU" TISOČLETJA 1.del

OČE NA PREHODU TISOČLETJA

Družba brez očetov - družba brez trdnih vrednot

(Po Jeanu-Marie PETITCLERC pripravil Branko Balažic)

OČETOVA VLOGA

Oče, popolnoma pozabljen v letih 68-98. V razrahljani družini mnogo otrok raste brez očeta oziroma v očetovi odsotnosti. Zelo razširjeno nevljudno in nasilno obnašanje pri odraščajočih mladostnikih odseva krizo očetovske avtoritete.

Očetova vloga se ne sme skrčiti samo na področje družinske intimnosti, ampak da vključuje pomembno socialno razsežnost: uvajanje otroka v družbeno življenje.

Vsi smo izzvani z vprašanjem, zakaj danes narašča nasilje med otroki in odraščajočimi. Najbolj pa nas čudi in vznemirja, da toliki med njimi odklanjajo smerokaze (znamenja) in omejitve. Odklanjanje - pri tem se opiramo na teze Tonyja Anatrella - je neposredno povezano z izginjanjem očetove vloge v naši sodobni družbi.

“Družba brez očeta, družba brez smerokazov (smiselnih znamenj). Za to besedno igro (franc: pere-repere) se skriva globoka resnica. Mnogi otroci in odraščajoči, ki sredi svojega vsakdana niso poznali očeta, odraščajo kot brez busole.” Tem osebnostim pogosto manjka trdna očetova podoba ali možnost, da pristopijo k očetovski simboliki, da premagajo svoj narcizem ali zagledanost vase. Pomanjkanje ali omalovaževanje očetove podobe v naši družbi je vir nasilja.” Oče je namreč resnično simbol duševne avtonomije, zunanje stvarnosti in smisla za zakon.” (T. Anatrella “La violence - Transgression” v zbirki “La violence chez les jeunes”.)

Izguba zaupanja in ne odpoved!

Ugotovitev, da je zabrisana očetova vloga, nas ne sme navesti, da bi se oprijeli lahkotne teze, ki je tako razširjena v političnem in medijskem pogovoru in očetom očita, da so odpovedali.

Jaz bi s svoje strani zavrnil preveč razširjene govorice o takoimenovani “očetovi odpovedi”. Vsak teden srečujem očete, ki imajo težave s svojimi otroki, ki so jih problemi prehiteli, ki trpijo.

Le malo srečam takih, ki so odpovedali. Odpovedati bi pomenilo vedeti, kako je treba postopati, pa ne imeti poguma, da bi to uresničili. To prav gotovo ni problem očetov, ki jih srečujem.

Gotovo so tudi očetje, za katere bi mogli reči, da so odpovedali. Toda najdemo jih v vseh sredinah. Ti niso številčnejši niti v prikrajšanih niti v privilegiranih okoljih.

Ne, za večino očetov je izraz odpovedati napačen. Bolje bi bilo, če bi - vsaj v večini primerov- rekli z A. Jazoulijem, sociologom, ki je veliko delal v izredno problematičnih mestnih četrtih, da so odrinjeni od izvrševanja svoje očetovske funkcije.

Zabrisane očetove pravice

Poudarimo najprej zabrisanje očetovih pravic v razvoju naše družbe. Zakona z dne 4. junija 1970 in 3. januarja 1972 sta znatno oslabila očetovo podobo, četudi sta hotela pravičneje razdeliti avtoriteto. Če se namreč lahko razveselimo zakona z dne 4. junija 1970, ki nadomešča starševsko avtoriteto z očetovsko mogočnostjo (oče in mati sta enakovredna, kar je bilo v skladu z razvojem moralnih navad (moeurs), pa je zakon z dne 3. januarja 1973, ki daje starševsko pravico izključno neporočeni materi, imel strahotne posledice. Gotovo, oče more priznati svojega otroka, ne more pa izvrševati starševske oblasti, razen če izrecno prosi sodnika - kar pa traja dolgo in veliko stane in je negotovo: pa tudi mati mora na to pristati.

Ko je bil ta zakon objavljen, je bilo sorazmerno malo otrok rojenih zunaj zakonov. Danes pa jih je okoli 40%. Zakonodajalec je torej očetom odvzel sredstva, da bi izvajali svojo avtoriteto, javno mnenje pa jim očita, da so odpovedali!

Morali smočakati na zakon z dne 8. januarja 1993 (21 let za tem!), da smo zopet lahko govorili o o povezanem izvajanju starševske pravice. Oče pa mora zopet to želeti. V primeru zakonskega otroka je oče določen. Pri nezakonskem otroku je prepuščeno svobodni volji!

Govoriti moramo tudi o ločenih očetih. V Franciji jih samo 15% ohrani skrb za otroke. Je pa okoli 60% otrok iz ločenih zakonov, ki nimajo več stika s svojim očetom. Torej je pogostokrat težko za ločenega očeta, da bi še naprej opravljal očetovsko funkcijo!

Diskreditiranje očetov – odvzeta legitimnost

V četrti, kjer delam, se postavlja vprašanje o legitimnosti oziroma verodostojnosti, tudi ko je oče navzoč, kadar je pravi zakonec. Dotakniti se moramo tukaj problema druge generacije brezposelnih, to je otrok, ki niso nikoli videli svojih staršev zaposlenih. Za razliko od njihovih starejših otrok, ki so videli svoje starše hoditi na delo in imajo torej v glavi podobo staršev, vključenih v delo in so sposobni sočustvovati z očetom, ki je izgubil delo, pa oni odraščajo, ne da bi imeli podobo o zaposlenih odraslih.

Kot ilustracijo bom povedal zgled o fantiču enajstih let, kateremu je oče zvečer prepovedal iti ven, pa je zaloputnil vrata in dejal:

“Poslušaj me, oče, ves dan sem v šoli delal. Sedaj pa imam pravico, da se malo sprostim. Ti pa, ki ves dan nič ne delaš, mi nimaš pravice prepovedati!” In na tega očeta, ki čuti, kako mu solze polzijo po licih, ker je ugotovil, da je pred svojim paglavcem izgubil verodostojnost, vse institucije s prstom kažejo, da je odpovedal.

Ko se zjutraj ob osmih sprehajate po stopniščih mestnih stolpnic, vidite edino dejavnost otroke od 8-14 leta, ki gredo v šolo. Starejši več ne gredo v šolo, starši pa spijo.

In če ste še vedno v obdobju, ko otrok hodi v šolo, veste, da so izdatki za šolo pomemben del družinskih izdatkov; drugače rečeno, otrok misli, da on s svojim delom v šoli prispeva k družinskemu proračunu. Starši mu pravijo: “Moraš iti v šolo, sicer nam odvzamejo prispevek za brezposelne.” Tako otrok postane vsemogočen. Kaj bo mogel reči oče , ker ne hodi na delo, otroci pa morajo zgodaj vstati, da gredo v šolo.

Ko govorimo o odpovedi očeta, smo v slepi ulici. Naša družba jim zaradi razmer odrinjenosti, v katerih živi del odraslih, ne dovoli, da bi bili v očeh otrok verodostojni.

Zato je težavna identifikacija odraščajočega mladostnika s svojim očetom, gre za mehanizem, ki preprečuje odraščajočemu, da bi postal nasilen, ker oče omejuje instinkte otrokove vsemogočnosti in ga uvaja v realnost.

Težave skladnosti

Danes oče občuti še neki drug problem: težave, da bi živel v skladu s svojo okolico.

Kajti mi danes živimo v gibljivem in pluralnem svetu. Otrok in odraščajoči nista danes več člana vaške skupnosti in družine.

Vsakdo živi svoje življenje v različnih krajih. Giblje se med šolskim in trgovskim, športnim in družbeno kulturnim centrom; postajamo nomadi, ne da bi se tega zavedali. Vsak od teh krajev ponuja mnogo verskih, političnih ali moralnih, pa tudi praktičnih mnenj.

Skupek teh dejavnikov ustvarja relativizacijo temeljnih izkušenj in razvidnosti družinskega ali kulturnega okolja, iz katerega je odraščajoči izšel. Od tod izhaja odrivanje vrednot, čemur je prejšnja generacija rekla izguba vrednot. Dejansko ni več socialnega soglasja glede klasifikacije vrednot. Zato je veliko težje vzgajati za vrednote! S karikaturo bom opisal to težavo pogovora med očetom in sinom:

Oče: “Moj sin, je pač tako!”

Sin: “Je pač tako, kakor ti misliš, očka! in jaz ti ne prepovedujem tako misliti, če si s tem srečen, kajti jaz sem toleranten... Toda to ni tako, ker ti misliš, da je tako! Poslušam starše svojih tovarišev, gledam televizijo, in ti mi govorijo drugače.”

Danes bo torej veliko težje igrati vlogo očeta kakor včeraj. Kajti ni več mogoče posredovati vrednote naprej z ukazovanjem, ampak s pričevanjem.

Diskvalifikacija očeta

Vidimo torej, da ni treba govoriti o odpovedi očeta, ampak o diskvalifikaciji očetov s strani družbenega okolja. Govoriti moramo o prevladujočem vzorcu, ki ga razširjajo družbena občila, o odsotnem, ponižanem in nesposobnem očetu. V filmu “Sovraštvo”, ki so ga vrteli v Chanteloup, se oče ne pojavi niti enkrat!

V večini scenarijev televizijskih nadaljevank je oče predstavljen kot nesposobnež, ki se ne more vživeti v vlogo vzgojitelja, se ne more zanimati za odraščajoče, kaj šele da bi bil kos zahtevam življenja v družbi in da bi karal, kadar je to potrebno. Razen če je to vzorec očeta-šleve, ki prevladuje in pravzaprav ni oče, ampak bolj starejši brat ali stric.

Oče je enostavno pootročen in ga ne priznavajo in ne pooblaščajo, da bi izvrševal svojo očetovsko oblast.Višek te vrste je “Madame Doubtfire”! (Francoski film s slovenskim naslovom “Očka v krilu”)

Pri tej splošni sliki je treba posebno mesto pripisati razmeram priseljevanja (imigracije).

"Iztrgani iz svoje širše družine, ki je ostala doma, kateri morajo pogosto polagati račun, izpostavljeni brezposelnosti, prisiljeni k slabo plačanemu delu, v prvih časih brez pravega mesta v okolju, ki bi jih moralo podpirati, priseljeni družinski očetje vnaprej plačujejo ceno pustolovščine, ki prinaša koristi šele na daljši rok.

V Franciji so otroci svobodni, da prihajajo in odhajajo, kadar hočejo, preveliko zaupanje učiteljem in dopuščanje telesne kazni pa so vir kulturnega nesoglasja, ki ima lahko težke posledice. Poseg socialne službe in zlastni otroškega sodnika doživljajo kot nasilje nad družinsko intimnostjo, vnaprejšnja diskvalifikacija očeta, čigar kulturni upor obstaja v tem, da gre v pokoj (A. Bruel. Un avenir pour la paternité - Editions Syros - Paris 1998).

Kolikokrat sem mogel v svoji praksi opazovati očete, ki so jim zlahka pripisali, da so odpovedali, potem ko gredo v pokoj, kajti tak položaj v njihovih očeh predstavlja edino možno pozicijo, da ohranijo svoje dostojanstvo.

Šest podob očeta

Kako se konkretne težave pri opravljanju očetovske službe zrcalijo v konkretnem življenju? Na kratko in zelo shematsko bom podal nekoliko karikirano paleto šestih portretov očetov, kot jih srečujem v svoji praksi.

Odsoten oče

Lahko je resnično odsoten. Če je ločen ali razvezan, naleti na velike težave, da bi se srečal s svojimi otroki in si ne prizadeva, da bi te težave premagal.

Pa tudi če je navzoč, se lahko napravi odsotnega. Ker se ne čuti več enakopravnega v svoji družini, beži pred njo, se potika po kavarnah, prihaja pozno domov in noče vstati, ko se otroci odpravljajo v šolo.

Zasmehovan oče

To je oče, ki trpi, ker je vedno bolj izrinjen iz kulturnega okolja. Kadarkoli spregovori, se izpostavi posmehu lastnih otrok, ki se bolj znajdejo v sodobni kulturi kot on. Njegova avtoriteta je v spodkopana v temeljih.

Pogostokrat se zgodi, da uradne ustanove prispevajo k temu smešenju, ne da bi se tega zavedale. Otrok bo v šoli preverjal to in ono očetovo misel. Toda učitelj ali profesor na hitro popravi, ne da bi si vzel čas in pomislil, zakaj ima otrok takšno stališče. Zato otrok polagoma ne bo več verjel očetovi besedi. Kakšno trpljenje za očeta, zlasti kadar mati potegne z otroki.

Tu bi lahko govorili o očimih, ki jih otroci nenehno zasmehujejo in jim nočejo priznati nobenega mesta.

Nasilen oče

Tretja podoba predstavlja nasilnega očeta. Ker je potlačen na vseh drugih področjih, bo kazal svojo navzočnost z nasilnostjo. Ta bo postala način izvajanja njegove avtoritete.

Spominjam se dečka, ki sem ga spremljal v času njegovega študija. Bil je čisti odličnjak, ki mu je uspelo vpisati se na licej. Bolj ko se je deček povzpenjal v razredih, bolj je oče, ki se je čutil vedno bolj nemočnega na kulturnem področju, izvajal nasilje nad njim.

Preverimo to nasilnost s trojno analizo tako nasilnost.

1. Najprej se nasilje razkriva kot ena od oblik izražanja očetovega trpljenja, ker se ne čuti več priznanega.

2. To je tudi način izzivanja, s katerim oče pokaže svojo navzočnost.

3. Nasilje je končno ena od oblik delovanja v okoliščinah, ki jih ne obvladamo. Ker je oče izgubil vse zaupanje v svoje sposobnosti pogovarjanja, skuša z nasilnostjo doseči tisto, česar ne more s pogajanjem.

Oče junak

Drugače rečeno: da se izrazimo, kakor se izraža mestna mladina “oče, ki se gre očeta” Drugi način, da bi se izognil bolečemu dialogu z resničnostjo, način, da se osami na svojem planetu: oče še naprej hoče igrati vlogo junaka, kakršen je bil za otroke, dokler so bili majhni. Želi spremeniti mrko stvarnost svojega življenja v vrsto junaških dejanj. Anekdota poklicnega življenja postane junaško dejanje, banalna kretnja v mestu postane hrabrost! Oče v meri kakor otrok odrašča, izgublja vso avtoriteto. (Prim. Francoski film “Moj oče je junak”)

(se nadaljuje naslednji teden)

---

9. 11. 1999

En Bog Oče, kaj to pomeni?

Kristjani si upajo Boga imenovati “Oče naš”.

Bog Oče... obrazec na dolgo pripoveduje o odnosih med ljudmi in Bogom.

Če je Bog Oče, pomeni, da ljubi kot oče, brezpogojno, četudi so včasih odnosi z otroki napeti.

Če je Bog Oče, hoče napraviti človeka odgovornega, kljub tveganjem, ki so s tem povezana.

Toda kot vsi očetje je Bog pogosto razočaran nad otroki, ker ne ravnajo po zamisli, ki si jo je ustvaril o njih. Na številnih straneh Svetega pisma je opisana takšna podoba.

Kot vsi otroci so ljudje včasih razočarani, ko odkrijejo, da ta Oče, čigar Sin se je dal križati, ni vsemogočen, kakor so si ga zamišljali.

Toda ali se prav iz tega dvojnega razočaranja ne rodi prava ljubezen med Bogom in ljudmi?

Ljubezen, osvobojena idealnih podob, ki so si jih drug o drugem napravili oče in njegovi otroci?

Jean-Marie Petitclerc