Največja korist otroka po tolmačenju CSD, sodišč, izvedencev itd...
torek, 25. november 2008
sobota, 6. september 2008
"Zlorabljen otrok v sistemu države" predavanje Bogdana Žorža in predstavitev knjige Natalije Markač
ZDRUŽENJE MOČ
Sindikat rejniških družin,
Industrijska 13, 2000 Maribor
VABIJO
na predavanje BOGDANA ŽORŽA in predstavitev knjige NATALIJE MARKAČ
dne 17. septembra 2008 ob 13.00 uri v Kulturnem domu Hoče.
Avtorja bosta predstavila svoje delo, znanje in izkušnje s področja vzgoje in varstva otrok s poudarkom na sistemih vzgoje in varstva otrok zunaj družine – pri tujih ljudeh in tujih družinah.
Po predstavitvi bo moderirani razgovor z avtorjema in gosti.
Prireditev bo trajala predvidoma tri ure. Vstopnine ni.
Priznani strokovnjak – psihoterapevt Bogdan Žorž se je rodil 27. februarja 1948 v kraju Tabor nad Dornberkom. Po gimnaziji je študiral psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral leta 1971. Več let je delal v CSD Nova Gorica, pozneje ga je tudi vodil. Kot psiholog se ukvarja v glavnem z vzgojnim svetovanjem, mladinskim prestopništvom in obrobnimi psihološkimi pojavi v družbi. Ima evropsko diplomo iz »geštalt psihoterapije« ter splošno evropsko diplomo iz psihoterapije. Razvil je izviren družinski model terapevtske pomoči otrokom in mladostnikom. Je priljubljen predavatelj in pisec strokovnih in poljudnih člankov. Napisal je več knjig. V enem izmed intervjujev na temo vzgoje malo za šalo, malo zares pravi: »..danes povprečen starš ve veliko več o vzgoji, kot je pred sto leti vedel strokovnjak. In vendar je danes veliko več vzgojnih problemov kot včasih..« in tudi: »Knjig za strokovnjake je dovolj. Mislim, da je potrebno pisati tako, da lahko napisano razume tudi starš, ki nima neke pedagoške ali psihološke izobrazbe.«
Avtorica knjige Zlorabljen otrok v sistemu države Natalija Markač je mati dveh hčera. Knjiga, ki jo bo predstavila, je ugledala luč sveta v prvi polovici leta 2008. V njej avtorica opisuje svoje življenje in življenje svojih dveh hčera v dolgoletnih peripetijah v zvezi z ukrepom rejništva za svoji dve hčerki. Danes hčerki spet živita pri njej…
Dogodek so finančno podprli Nova Kreditna banka Maribor, Mestna občina Maribor, Občina Hoče – Slivnica in Informatika d. d., Maribor.
torek, 26. avgust 2008
VARNA HIŠA ZA MOŠKE
Varna hiša tudi za moške
Maribor | 23. 7. 2008, 21:42 | Daša Purgaj, časnik Žurnal24 | Komentarjev: 2
Varna hiša za moške je v našem prostoru nekaj popolnoma novega, zato zaenkrat
velikega povpraševanja še ni, vendar pa kljub temu potreba pa tej vrsti varne hiše obstaja.
Nasilje v družini
Fantje po 18. letu v varni hiši za ženske ne morejo bivati, zato moški potrebujejo svojo varno hišo, stik lahko navežejo prek telefonskih številk 051 622 193 ali 051 851 114. © Daša Purgaj
Pred mesecem je v Mariboru začela delovati prva varna hiša za moške v Sloveniji. Je zasebna, vodi jo Aleksander Kamenik: "Zanjo sem se odločil, ker sem prejemal klice moških, ki so sicer s težavo priznali, da potrebujejo pomoč. Do zdaj sem prejel osem klicev, večina jih je želela le pogovor, tako da v hiši trenutno ne biva nihče, za delovanje pa imam vse papirje in dovoljenja."
Financiranje
Prodaja, donacije, razpisi. "Sredstva dobimo s prodajo koledarjev in donacijami. Letos smo se prijavili tudi na razpis Mestne občine Maribor, kjer čakamo odobritev, poskušali bomo črpati tudi denar iz evropskih sredstev," je razložil Kamenik.
Verjamejo vsem
Varna hiša Nova ima tudi krizni center in stanovanje za ženske, za moške je trenutno na voljo ena garsonjera. Seveda strogo ločena. "Za razliko od državne varne hiše, kjer tarnajo nad prostorsko stisko, imamo mi vedno prostor," pravi Kamenik in dodaja, da za bivanje pri njih žrtve ne potrebujejo zdravniških potrdil o nasilju ali policijskih zapisnikov, zato je včasih težko ločiti, kdo jih izkorišča za prenočišče in kdo dejansko potrebuje pomoč.
Nihče ne dela tako kot jaz, saj me lahko ženske pokličejo 24 ur na dan, moški pa med 8. in 16. uro.
Aleksander Kamenik
Brezplačno bivanje
"Moški so večinoma žrtve psihičnega nasilja. Bivanje v varni hiši je brezplačno, potrebujejo samo denar za prehrano. Imamo tudi spremstvo žrtev v šolo, v trgovino in po opravkih," še razloži Kamenik. Varna hiša Nova pa je lahko zatočišče tudi za polnoletne fante, ki v varni hiši za ženske ne morejo bivati.
vir:žurna24
ponedeljek, 26. maj 2008
PATOLOŠKI NARCISIZEM 1.del
Poleg tega ugotavljam, da je PATOLOŠKI NARCISIZEM zelo prisoten pri ženskah,ki so večini tudi vse matere, ter delajo v javnem sektorju kot socialne delavke, sodnice, učiteljice, zdravnice, odvetnice, izvedenke, vzgojiteljice itd...Pri nekaterih je to zelo izraženo kot recimo pri socialnih delavkah( lep in zelo hud primer si lahko ogledate tukaj, kjer piše soc. delavka, ki je bila najverjetneje zalorabljena s strani očeta, ali pa kako drugače ni imela prisotnega očeta v otroštvu in je šla študirat samo zato, da bi se maščevala moškemu spolu Starševstvo + in sami presodite), sodnicah, izvedenkah in odvetnicah, kar očetje občutimo na lastni koži in zaradi tega trpi tudi marsikateri otrok, kar je nedopustno. Na žalost se te osebe zelo spretno skrivajo, manipulirajo in izognejo kakršnikoli odgovornosti za škodo, ki so jo povzročili marsikateremu očetu in otroku in se jih ne obravnava kot osebe,ki imajo težave in bi rabile strokovno pomoč kaj šele preganja ali kaznuje za svoja dejanja, ki so ponavadi zelo usodna za straše in otroke, ki so bili podvrženi postopkom v njihovih inštitucijah.
VIR: morigiana
Če že imate v vašem življenju narcisa, neglede nato ali je to vaša bivša ali vaš bivši partner in podobno,tale tekst prihaja veliko prepozno. Lahko pa, nažalost, samo potrdi vaše dvome in pekel v katerem živite
Dokler je sama grandioznost glavno dijagnostično zaznamovanje PATOLOŠKOG NARCISIZMA (NPL), obstajajo podatki kateri nas napeljujejo na zključek, da se patološki narcisizem javlja v dveh oblikah, (a) grandiozno stanje zavesti pri mladih adolescentih kateri se lahko korigira v kasnejših življenskih izkušnjah, in (b) stabilna deformacija opisana v DSM-IV (ameriški Priročnik za diagnozo mentalnih obolenj) kateri ni toliko definiran s grandioznostjo, temveč z resnimi deformacijami v medčloveških odnosih.
Po nekaterih teorijah, je vzrok narcisizma zgodnja afektivna deprivacija, nasprotno pa klinični dokumenti opisujejo narcisoidno osebo bolj brezvoljno, kot pa nesposobno. Vkolikor je NPL povzročen z poškodbami nastalimi v času infanitilnosti in sledujočimi »kratkimi-stiki« pri nadaljnem razvoju, potem bo on vejetno neozdravljiv. Nasprotno pa, v primeru, da je narcisizem deformacija v obnašanju v katerem je nastal, potem obstaja neka možnost, vendar zelo majhna, da se bodo te deformacije lahko odpravile. Klinična literatura na temo NPL je bolj teoretske narave, apstraktna in posplošena, z zelo malo opisi kliničnih primerov, kar sugerira, na to, da kliničarji (zdravniki-stroka) nimajo veliko praktičnih izkušenj z narcisizmom. Obstaja kar nekaj razlogov za to:
- Zastopanost NPL se ocenjuje na okrok 1% celotne populacije na zemlji
- Narcisi se retko podvržejo tretmajem,terapijam in ko pride do tretmana je napredek zelo počasen. Tu lahko govorimo o najmanj eno ali dve leti terapiji z nenehnimi seansami predno bo narcis lahko priznal, da je tudi od kliničnih terapeutov včasih neka korist. Težko je držati narcisa dovolj dolgo pod terapijo, da bi se dosegli resni rezultati in malo ljudi ima dovolj denarja za tretmane, ki ne omogočajo veliko in dolgo trajajo.
- Večina stroke se ne zaveda dejstva, da se poročila narcisa o njegovem napretku ne morejo vzeti za realna in merljiva glede na dejstvo, da je laganje ena od njihovih glavnih značilnosti in da v veliko primerih pomankanje empatije napeljuje narcisa na zelo netočne interpetacije tistega kar drugi ljudje govorijo ali delajo, tako, da oni lahko verjamejo ,da jih drugi imajo radi in spoštujejo neglede na preteklost v kateri so pokazali neobčutljivost in težnjo po izkoriščanju drugih ljudi v odnosih z njimi.
- Grandioznost je poseben primer, medtem ko, pomankanje empatije in eksploatatorski (izkoriščevalski) odnos do drugih ljudi ni specifičen samo za NPL, ravno tako tudi potreba človeka, da drugi v njej vidijo nekaj specialnega ali posebnega. Diferencijalna dijagnoza NPL-ja se postavi na podlagi odsotnosti nakaterih faktorjev v obnašanju osebe. Mejna deformacija osebnosti-MDO (Borderline Personality Disorder) ima nekatere upadljive podobnosti z NPL-jem, medtem, ko se MDO karakterizira s težnjo povzročanja poškod samemu sebi ali samopoškodovanju, grožnjami s samoumorom ali poskusi samoumora, bo narcis zelo retko poškodoval samega sebe na takšen način.
MDO (Borderline Personality Disorder) lahko vključi tudi živčne zlome, ki pa niso karakteristični za NPL (Patološki Narcisizem), čeprav se lahko zgodijo. Potreba po iskanju nenehne pozornosti drugih oseb, je tudi prisotna pri histionske deformacije osebnosti- HDO, vendar, MDO in HDO primeri so strogo orjentirani k zadrževanju medsebojnih vezi s drugimi osebami, medtem ko je pa za NPL značilno, da osebe, ki trpijo od te deformacije imajo nagnjenje k odtujevanju od drugih, prav tako pa se izogibaju kakršne koli intimnosti s drugimi ljudmi.
Pri deformaciji osebnosti, grandioznost je posebno karakteristična za NPL, vendar se nahaj tudi pri drugih psihičnih težavah ali deformacijah.
Pri psihopatih se tudi kažejo znaki patološkega narcisizma vključno s grandioznostjo, vendar psihopat se razlikuje od patološkega narcisa po tem, ker bo psihopat voljan uporabit fizično silo za dosego svojega cilja , medtem ko bo patološki narcis redko kdaj uporabljal kriminalna dejanja ; narcisi se pogosto zgražajo nad fiičnim kontaktom s drugimi, čeprav v navalu besa znajo biti tudi napadalni.
10 NAJVAŽNEJŠIH SIMPTOMOV PO KATERIH PREPOZNAMO OSEBO, KI TRPI Z PATOLOŠKIM NARCISIZMOM
- ZELO VELIK OBČUTEK SAMOPOMEBNOSTI ( npr.vedno pretiravajo ko govorijo o svojih uspehih in pričakujejo priznanja, čeprav si jih niso zaslužili.
Navadni narcisi kažejo pretiran občutek samopomebnosti, ali ko govorijo o družini, delu, ali o življenju nasploh, kot, da nihče drug ne obstaja v njihovi sliki. Karkoli počnejo, oni so tisti ,ki so glavna zvezda, dajejo občutek kot, da na svojih plečih nosijo herojsko odgovornost za njihovo družino ali podjetje, da morajo oni poskrbeti za vse, ker so njihovi partnerji ali sodelavci odvisni od njih oz. niso v stanju funkcionirat brez njih.
Oni ignorirajo ali sploh ne cenijo sposobnosti in pomoč drugih in se pritožujejo, kako jim nihče nikoli ne pomaga ; lahko da spodbudijo pri drugih sočutnost in občudovanje za svoje herojsko soočanje z življenskimi težavami in problemi ali pa nesebično požrtvovalnost ,kadar gre za druge( čeprav si ti drugi »niso zaslužil«). Vendar, ta njihova vsakodnevna grandioznost je eden od aspektov narcisizma, kateremu lahko hitro nasedete, razen ,če dobite priliko in jih obiščete doma ali v službi in ugotovite, ter se prepričate, da so tudi drugi ljudje vključeni v razna dela, v večini primerov, oni celo opravljajo dela, ki normalno pripadajo njemu.
Narcisi bodo vedno trdili kako dosegajo spektakularne rezultate na ulagajoč neki veliki napor ali investicije (po domače z levo roko), in pri tem ustvarjajo občutek, da je njihov čas in denar bolj vreden od časa in denarja drugih.
V širši uporabi, pojmi kot so narcis, narcisoidnost in narcisoiden, pomenijo absurdno aroganco, ki se kaže na ljudeh, katere so ambicije in aspiracija veliko večje kot so pa vidne njihove realne sposobnosti in talenti. Včasih se ti pojmi uporabljajio za ljudi, ki so enostavno »polni sebe«, tudi takrat ko so njihovi resnični rezultati spektakularni. Izredni zabavljači ali pa športniki niso vedno skromni, vendar niso grandiozni vkolikor je njihovo vrednotenje samih sebe realistično; npr., Muhammad Ali ali Cassius Clay je bil znan po tem kako se je hvalil, da je on najboljši in najlepši, vendar je on res v nekem obdobju svoje kariere bil najboljši,nepremagljiv in najlepši bokser, tako, da njegovo vrednotenje samega sebe ni bilo grandiozno.
Nekateri narcisi se bombastično halijo in poveličujejo sami sebe, vendar, mnogi od njih so neupadljivi v javnosti, in čuvajo svoje namene in autokratsko obnašanje za tiste, ki so jim najbližji in najdražji. Ponavadi napadalno grandiozno obnašanje vključuje pričakovanje nekega posebnega tretmaja ali občudovanja vkolikor trdijo, da poznajo pomembne in močne osebe ali pa vkolikor sami zase trdijo, da so izjemno inteligentni in nadarjeni.
Grandiozne trditve narcisoidnih oseb so običajno samo površinsko možne fabrikacije, katere z lahkoto pokajo po šivih vkolikor se izpostavijo eni majhni kritični analizi. Njih je najlažje prepoznati po njihovih dejanjih : ali so ona res pomembna? (Veliko govorijo, konkretno pa nič ne naredijo.) Geniji, ki so istočasno narcisoidni so velika retkost. Prej bomo srečali 1000 narcisoidnih oseb, kot pa enega genija.
se nadaljuje...
četrtek, 15. maj 2008
BESEDA ZA OTROKE ,OČETOVSTVO IN RESNICO
boor.mail@gmail.com, www.boor.si
Spoštovani starši, očetje in matere, prijatelji in prijateljice vsega pozitivnega…
Vesel sem, da vas lahko povabim na prvo srečanje DRUŠTVA BOOR, ki je bilo na pobudo desetih entuziastov ustanovljeno 07.05. 2008 v Ljubljani.
SREČANJE BO V NEDELJO 25.05. 2008 OB 15:00 URI, V ŠPORTNEM PARKU MOSTEC-LJUBLJANA (GOSTILNA PRED SKAKALNICO)
Predstavili bomo društvo, program društva, naloge in cilji, ki smo si jih zadali, ter vizijo delovanja društva. Na srečanje vabimo vse, ki želijo bi se nam radi pridružili in želijo sodelovati, tako da na svoj način prispevajo k uspešnemu delovanju ter doseganju zastavljenih ciljev društva. Tudi na osnovi vaših predlogov se bomo dogovorili za konkretne projekte in jih z vami izpeljali. Veseli bomo vseh vaših predlogov in idej v katere ste tudi sami pripravljeni vložiti lastne napore. V nadaljevanju vam v grobih potezah predstavljam nekaj programskih izhodišč in ciljev DRUŠTVA BOOR. Za dodatne informacije smo na voljo na boor.mail@gmail.com ali na e-mail avtorja bloga.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
DRUŠTVO BOOR – Beseda za Otroke, Očetovstvo in Resnico, je humanitarna organizacije, ki deluje javno in v javnem interesu na področju družine, partnerstva in otrok z namenom uveljavljanja osnovnih otrokovih pravic in pozitivnega skupnega starševstva
Med pomembnejšimi nalogami, ki smo si jih zadali so:
- ugotavljanje in analiza stanja zakonodaje in ukrepov javnih institucij na področja družine, partnerstva in otrok ter ugotavljanje potreb članov društva ter širše javnosti po pomoči, v smislu zagotavljanje enakopravnega in učinkovitega pozitivnega starševstva;
- nudenje pomoči v stiski na področju družine, partnerstva in otrok za člane društva, zainteresirano javnost ter vse iskalce pomoči, še posebej za žrtve in povzročitelje nasilja v družini. V sklopu tega izvajanje svetovanja in organizacija pravne pomoč.
Svoje delo bomo usmerjali v sprejetje nove in učinkovito izvajanje pozitivne zakonodaje, ki bo usmerjena v dosledno uresničevanje pravnih norm Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (ETS št. 5), Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (ETS št. 160), Konvencije o stikih z otroki (ETS št. 192) ter Evropske socialne listine (ETS št. 35) in revidirane Evropske socialne listine (ETS št. 163), še posebej pa uresničevanje načel navedenih v Priporočilu Odbora ministrov Sveta Evrope (Rec-2006-19) državam članicam za politiko v podporo pozitivnem starševstvu.
Med konkretnimi cilji, ki jih želimo doseči so:
- ustanovitev instituta posebnega Varuha – Ombudsmana otrokovih in starševskih pravic;
- v primeru ločitev staršev, kot izhodišče največje dobrobiti za otroke velja skupno skrbništvo-soodgovornost, izključno skrbništvo naj bo izjema;
- zagotavljanje upoštevanja »glasu otroka« - volje, želje in interesa otroka o tem s katerim staršem želi po ločitvi preživeti več časa;
- dejanska enakopravnost staršev pri odločanju o skrbništvu ne glede na spol;
- uveljavitev pravice otrok do obeh staršev - sproten in učinkovit nadzor nad izvajanjem preživljanja časa z otrokom - "stikov";
- strokovno in nepristransko obravnavo v postopkih obtožbe spolne zlorabe in nasilja v družini ter posledic le-tega v izkazanih vedenjskih motnjah pri vseh vpletenih družinskih članih. Sankcioniranje podajanja lažnih ovadb in izpostavljanja otrok - zloraba zlorabe;
Zavzemali se bomo za pozitivno starševstvo, kot osnovno vrednoto družbe. Zavzemali se bomo za družino, kot osnovno družbeno celico v kateri se otroci naučijo pozitivnega sobivanja z drugimi. Ne bomo dovolili, da se uresniči vizija »družine brez očetov«, vizija, ki nam jih vsiljujejo »strokovnjaki za socialno delo« Zavzemali se bomo za to, da se pozitivno starševstvo uresničuje tudi po ločitvi staršev.
DRUŽINA BREZ OČETA?!
OTROKI BREZ OČETA?!
petek, 2. maj 2008
OČE V "PREPADU" TISOČLETJA 2.del
OČE NA PREHODU TISOČLETJA
Družba brez očetov - družba brez trdnih vrednot
(Po Jeanu-Marie PETITCLERC pripravil Branko Balažic)
Oče tovariš
Danes je očetom težko biti oče in vendar so na splošno bliže svojim otrokom kakor pred petdesetimi leti. Težava je v vprašanju o mejah in o avtoriteti. Nekateri tokovi psihoanalize so dajali več prostora otroku in mnogokrat izgubili izpred oči to, kar bi moglo biti pozitivnega v postavljanju meja. Eden od vidikov očetove vloge je pomagati otroku spoprijeti se s težavami v življenju. Medtem ko mati zagotavlja ljubezen brez pogojev, pa oče zagotavlja uvajanje v družbeno življenje.”
Jacques Arenes
v “Chemin d’éternité
“Oče se mi je zdel kot prerok za svoje otroke, toliko bolj zaželen, kolikor se otrok bolj zaveda svojih omejitev in svojih napak. Samo oče ve, da otrok vedno velja več, kot pa drugi mislijo. Taka je po mojem mnenju velika očetova moč, ki mu dovoljuje, da zaradi tega ljubečega upanja posreduje otroku zaupanje, ki ga potrebuje za življenje.”
Pere M.J. Le Guillou
“Un homme pris par le mystere de Dieu” Mame 92
“Skušal sem najti sebe, ko sem bil še otrok, in se ločevati med tem, kar je bilo dobro pa tudi slabo, kajti nihče mi ni mogel tega povedati; potrebujem, da mi kdo pokaže pot, me graja ali pohvali, ne z močjo, ampak z avtoriteto: potrebujem svojega očeta!”
Albert Camus
Le premier homme
“Vsa očetova vzgojna umetnost je v sklanjanju besed ljubezen in zakon. Ni ljubezni brez zakona, ni zakona brez ljubezni!”
J.M. Petitclerc
“Le jeune éducateur et la Loi!
Oče “brez tveganja”
Šest portretov, šest načinov za predstavitev težave današnjih očetov. Osvetlil sem te portrete z zgledi iz svoje vzgojne prakse v težkih mestnih četrtih. Menim pa, da je možno te zglede prenesti v druga okolja. Tudi v zelo ugodnih okoljih srečujemo:
* očete, ki so odsotni zaradi prevelike poklicne zaposlenosti in ki skušajo odkupiti svojo odsotnost z denarjem;
* očete, ki jih zasmehujejo odraščajoči mladostniki in postavljajo pod vprašaj njihovo avtoriteto s tako silo, da je ta popolnoma brez obrambe;
* očete junake, “ki se gredo frajerje” za volanom svojega BMW-ja ali mercedesa.;
*očete tovariše, ki se odpovejo vsaki avtoritarni drži iz strahu, da bi pretrgali prijateljske vezi, ki so jih navezali s svojimi otroki;
V luči teh zgledov vidimo, če smemo trditi, da so čustveni odnosi z lastnimi otroki slabši kot nekoč. In nič drugače ni glede njihove vloge posrednikov med družino in družbo.
POSKRBETI JE TREBA ZA PONOVNO VZPOSTAVITEV OČETOVE AVTORITETE
Zgornji opis kaže na to, kako očetova odsotnost - tu ne govorim le o fizični odsotnosti, ampak še bolj o neizvajanju očetovske vloge -, kar pogubno vpliva na razvoj otroka in odraščajočega mladostnika.
Kot to podčrtuje Jacques Arenes: “Odsotni oče, to ni samo fizično odsotni: to je lahko tudi čustveno slabo navzoči oče, povsem izbrisan ali celo tako uničen, da ima občutek, da živi na nekem drugem planetu. Pogostokrat gre zgolj za odsotnost zavzetosti, za odsotnost poseganja očeta brez soudeležbe matere.” (A. Bruel, Un avenir pour la paternité).
Za dečka kot za deklico pomanjkanje očeta, odstonega ali premalo navzočega, ki ne spolnjuje svojih odgovornosti ali ki ostaja večni mladostnik, more povzročiti pomanjkanje zaupanja vase, negotovosti, odsotnost smerokazov. Nekateri avtorji, kot Jacques Arene, menijo, da je pomanjkanje očeta bolj škodljivo za sina kot za hčerko, zlasti v času odraščanja. Prihodnji odrasli se namreč poistoveti s staršem istega spola. Sin mora najti moško navzočnost, da se primerja, izmerja, da ima dostop do svoje nasilnosti in ji najde omejitve. Še več, mladi odraščajoči mora doživeti bistveno spremembo, da pride ven iz ženskega sveta. Pri tej resnični iniciaciji se navzočnost očeta, tudi telesna in fizična, izkaže kot zelo pomembna. Če fant preko svojega očeta ne najde svoje moškosti v besedah in prepovedih, se bo zbal tiste nasilnosti, ki je v njem, in se bo zbal ženskega sveta.
V deški dobi oče predstavlja neke vrste obrambo proti materini ječi. Oče osvobodi otroka od čustva vsemogočnosti, ki ga projicira na svojo mater. Otrok odkrije, da ne daje zakonov on sam, ampak da zakoni prihajajo od neke zunanje avtoritete.
Dvojna vloga, ki jo igra oče pri vzgoji
Temeljna vloga, ki jo igra oče pri vzgoji je v tem, da zavaruje otroka in ga nauči odgovornosti. Ko pišem te vrstice, mislim na vse tiste obraze mladostnikov, ki so negotovi in brez občutka odgovornosti, ki s svojim vedenjem spravljajo v nevarnost svoje življenje in življenje drugih.
Najprej zavarovati
Zavarovati pomeni zaščititi otroka pred tveganjem prevelike povezanosti z materjo. Zavarovati pomeni spoznati otrokovo drugačnost, to je ljubiti ga takšnega, kakršen je in ne kakršnega bi hoteli imeti. Treba je biti vedno pripravljen opustiti svoje načrte do otroka, da mu pomagamo uresničiti njegov lasten načrt.
Zavarovati pomeni znati reči ne, pomeni jasno postaviti prepovedi. Otrok mora na svoji poti srečati odrasle, ki se mu znajo upreti. Sicer tvegamo, da ga utrjujemo v navidezni in uničujoči iluziji vsemogočnosti. Panično je za otroka, če bo mislil, da morejo vse njegove želje biti uresničene. Da se bo čutil varnega, potrebuje očeta (resničnega očeta ali tistega, ki igra njegovo vlogo), ki mu zna reči ne.
Spominjam se razmišljanja desetletnega otroka, ki mi je zaupal: “Moj oče me nima rad. Nikoli me ne pokara!” In otrok je počel neumnost za neumnostjo, vedno težje, da je bil deležen precejšnje graje. Oče, ki je bil ločen, je držal otroke pri sebi, v strahu, da bi otroci odšli k njegovi bivši ženi. Zato ni upal izreči nobene pripombe iz strahu, da bi jih izgubil. Oče ni hotel karati iz strahu, da bi pretrgal sinovske odnose, medtem ko je otrok dobro razumel, da ljubiti pomeni včasih tudi karati. Na srečo je bilo to izraženo v moji pisarni.
Zavarovati končno pomeni naučiti otroka spominjati se uspeha. Kajti človek je ustvarjen tako, da se ni zmožen spopasti s težavo, če se ne spominja prejšnjih uspehov. Bistvena očetova vloga je spodbujati otroka v zmožnosti, da more uspeti. Poznam preveč odraščajočih, ki živijo nenehno pod karajočim pogledom svojega očeta in zato izgubljajo vsako zaupanje v sebe in spoštovanje do samega sebe.Zavarovati, a tudi voditi k odgovornosti
Oče mora otroka učiti, da postaja odgovoren. To dosežemo samo z zgodnjim spremljanjem v vaji v odgovornosti, ko otroku pomagamo razumeti, da “pravica in dolžnost” stopata vštric.
Pripadnost družinski celici mu podeljuje pravice (do hrane, stanovanja, čustvene gotovosti), v njej pa se porajajo tudi dolžnosti: soudeležba pri domačem življenju. Pomembno je, da mu zelo zgodaj privzgojimo odgovornost na tem področju,seveda primerno njegovim sposobnostim (pospraviti sobo, postlati posteljo, pripraviti mizo, pospraviti po jedi...). Pri vaji za tako odgovornost pa mora otrok imeti priložnost, da se lahko utrjuje ob zgledu odgovornih odraslih. Zato je tako pomembno, da tak mehanizem identifikacije deluje, da lahko gleda na svojega očeta kot odraslega odgovornega.
Koliko socialnih delavcev, misleč, da dobro delajo, se je osredinilo okrog svojega načrta za otroka, s tem pa prispevalo, da so vzeli odgovornost staršem in zlasti očetom! Obsojamo jih, da so odpovedali, v resnici pa jim jemljemo odgovornost!
POTREBA PO ENAKOSTI
Zabrisana očetova vloga ima lahko strahotne posledice pri procesu socializacije današnjih otrok in mladostnikov.
Glede na to gre ta pojav v aktualnem družbenem razvoju v korak z zabrisanjem moške navzočnosti pri vzgojnem spremljanju.
Koliko mladostnikov opazim, da imajo težave s svojo materjo, ki jih vzgaja sama!
V šoli tudi srečujejo samo učiteljice in “ravnateljico”.
Po njihovem prvem prestopku jih peljejo h gospe sodnici za otroke, ki poveri vzgojno mero specializirani vzgojiteljici! Edini moški, ki jih srečuje, pa so kriminalisti.
Nikoli ne bomo dovolj poudarili, koliko otrok in odrasli potrebujeta “enakosti” v vzgojnem spremljanju. Gre za pravi izziv za današnji čas.
Bibliografija
Bruel - Un avenir pour la paternité (prihodnost za očete) Édition Syros - Paris 1998
J. ARENES - Y-A-T-IL encor un pere a la maison? - Je oče sploh še doma? Editions Fleurus - Paris 1997
T. ANATRELLA - La différence interdite - Različnost prepovedana - Flammarion 1998
H. GESMIER - Le deuxieme pere - Drugi oče - Editions Anne Carriere, 1993
D. SONET - Éduquer mes parents - Kako vzgajam svoje starše - Editions Fetes, 1992
M. Fize - La démocratie familiale - Demokracija v družini - Presse de la Renaissance 1990
torek, 15. april 2008
MLADOLETNICA TOŽI DRŽAVO ZARADI UNIČENEGA OTROŠTVA
Sodišče mora še enkrat odločiti o tožbi mladoletne Daše Jež, ki od države zahteva odškodnino zaradi ravnanja državnih organov
ponedeljek, 14.04.2008
Tekst: Sven Berdon
LJUBLJANA - Dobrega pol leta po tem, ko je ljubljansko višje sodišče razveljavilo odločitev okrožnega sodišča, ki je zavrnilo odškodninsko tožbo mladoletne Daše Jež proti državi, se je na tukajšnjem okrožnem sodišču začelo novo sojenje v tem občutljivem primeru.
Naj spomnimo, da danes 16-letna Daša od slovenske države terja rekordno odškodnino v višini skoraj 4,2 milijona evrov. Na sliki: Stojan in Daša Jež. (Foto: Dokumentacija Dnevnika)
Naj spomnimo, da danes 16-letna Daša od slovenske države terja rekordno odškodnino v višini skoraj 4,2 milijona evrov. Njen oče in zakoniti zastopnik Stojan Jež namreč državnim ustanovam (od celjskega sodišča do centra za socialno delo v Žalcu) očita, da po razvezi staršev niso upoštevale njene želje in ji omogočile, da bi živela pri očetu v Veliki Pirešici pri Žalcu in ne pri materi v Ljubljani, čeprav je to ponavljala ves čas.
Sodišče bo postavilo izvedenca
Včerajšnje sojenje ni trajalo dolgo. Okrožno sodnico Mojco Lobnik je najprej zanimalo, ali lahko stranki prideta do kakšnega dogovora, vendar je državno pravobranilstvo vztrajalo pri neutemeljenosti tožbe, čeprav je višje sodišče v veliki meri pritrdilo pritožbi Dašinega pooblaščenca, odvetnika Boštjana Verstovška. Pravobranilstvo je sodišču nato predalo pripravljalno vlogo, v kateri je pojasnilo svoje »materialno pravno stališče v tej zadevi«, kar je Verstovšek takoj ocenil kot novo zavlačevanje državne strani: »Po odločitvi višjega sodišča so imeli več kot pol leta časa za pripravo vloge, zato bi jo lahko vložili pravočasno, ne pa šele zdaj.«
Sodišče se je kljub temu odločilo, da mora tožeča stran v roku 15 dni odgovoriti na navedbe državnega pravobranilstva, sodišču pa mora sporočiti tudi vprašanja, ki jih bo pripravila za sodnega izvedenca psihologa. Sodišče bo izvedenca, ki bo pripravil strokovno mnenje o primeru, izbralo v kratkem, sojenje pa je zaradi tega preloženo za nedoločen čas. Najverjetneje se bo nadaljevalo v začetku poletja.
Sojenje pred drugim sodnikom
Prav postavitev izvedenca je bila ena od spornih točk na prvem sojenju, saj je sodnica Božena Novak, ki je vodila primer, zavrnila Verstovškov predlog za zaslišanje psihologa, češ da »za kaj takšnega ni potrebe«. Sodnica je nato tožbo proti državi zavrnila, Verstovšek pa je spisal obširno pritožbo na višje sodišče, ki se je strinjalo, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno in relativno kršitev določb zakona o pravdnem postopku, ko je samo ugotavljalo tudi dejstva, ki jih država kot tožena stranka sploh ni zatrjevala in je zanje izvedela šele s sodbo. Višje sodišče je Verstovšku pritrdilo tudi v številnih drugih očitkih, ugodilo pa je tudi njegovemu predlogu, da naj primer v novo sojenje dodeli drugemu sodniku, kar se ne dogaja ravno pogosto. Okrožno sodišče bo moralo na novem sojenju med drugim presoditi o tem, ali je šlo pri štiri leta trajajočem postopku, ki bi ga morali obravnavati prednostno, za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.
Dekličin oče Stojan Jež že od začetka postopka vztraja, da so slovenske institucije kršile ustavo ter številne zakone in mednarodne pogodbe, denimo konvencijo OZN o otrokovih pravicah. Daša je morala zaradi tega po razvezi staršev prestajati dolge sodne postopke o dodelitvi otrok, državni organi pa so ji največjo škodo povzročili s tem, da so bili ves čas gluhi za njene želje. Vse skupaj je trajalo skoraj štiri leta, dokler ni marca 2002 zadeva dobila epiloga na ustavnem sodišču. Daša se je takrat lahko vrnila k očetu, šele dve leti pozneje pa je lahko za njo prišla tudi mlajša sestra Asja, v imenu katere je Stojan Jež prav tako vložil tožbo proti državi, vendar ta še čaka na obravnavo.
sreda, 9. april 2008
7. april Svetovni dan spomina na očete,ki so naredili samomor, uničeni zaradi odtujitve otrok
Press Release Association Figli Negati - PAPA' C'ERA - DADDY WAS HERE - PAPA N'EST PLUS LA'
On next April 7th, Piazza di Spagna in Rome (from 10.00 to 13.30), will take place the third World Memorial Day in remembrance of all those Dads in the world who killed themselves destroyed by the pain because the contacts with their children were blocked in separation.
The symbol date of April 7th originates from the suicide of the Aosta (Northern Italy) Junior School teacher, Antonio Sonatore, who gave himself fire on 7 April 1996 in front of the Court House at Aosta as the judge prevented him from seeing his daughter after the separation with his wife.
Demonstrators want to make separated fathers awake of the emotional difficulties that generate suicides and murders.
There are no structures in Italy for the protection of fathers. Many distraught fathers are dangerous for themselves and for others.
All over the world, each year, about a thousand fathers die of suicide or suicide-murder.
In front of such a continuous slaughter, Institutions should duly intervene through concrete and precautionary actions.
At noon we will observe a 1-minute of silence to commemorate also Daniele De Nicola (who killed himself on 15 November 2007 forgotten and abandoned after his son was abducted) and to commemorate all those fathers that could not avoid suicide tragedy.
Italian and foreign associations have joined the world event.
The President
Giorgio Ceccarelli
+39 339 2753088
Več o tem si lahko preberete na spodnji povezavi oziroma uradni stranici društa "Figli Negati", ki se v Italiji bori proti diskriminaciji očetov in odtujevanju otrok.
http://www.figlinegati.it/news-aprile200
8.htm
ponedeljek, 7. april 2008
DANES ME JE SRAM, DA SEM MOŠKI,OČE IN DRŽAVLJAN SLOVENIJE
Danes me je resnično sram, da sem moški,oče in državljan Slovenije. Odkar sem začel javno pisat in opozarjat na diskriminacijo očetov in o otujevanju otrok s strani bivših partnerjev,CSD,sodišč,izvedencev,odvetnikov in zadaj bom dodal še nekaterih medijev, doživljamo jaz in nekateri drugi očetje grožnje, izsiljevanja ,posmehovanja ,žalitve itd...od bivših partnerk,tašč,odvetnikov, celo nekaterih novinarjev in medijev in kar je najbolj žalostno od nekaterih uslužbencev državnih organov.
Ta vikend sem bil v Kranjski Gori, kjer sem se udeležil seminarja za sodnike in trenerje pod okriljem Kickboxing zveze Slovenije. Noč iz sobote na nedelje nisem mogel zaspati,saj me je poklical moj dober prijatelj in seveda oče, ter mi povedal, da ga je klicala ena novinarka in ,da mu celo grozi, da bo izgubil otroke in, da ga bo uničila itd...Popolnoma sem ostal brez besed, čeprav sem pričakoval kaj takega predvsem tudi zato ,ker je bila Erin Pizzey v Sloveniji in se je začelo malo več pisat o nasilju v družini in, da niso samo moški nasilneži.
Potem v nedeljo pozno popoldan pridem domov in pogledam e-pošto in mi piše še en drug oče, da mu grozijo bivša in tašča itd...,ker sem objavil njegovo zgodbo.
Zvečer sem se želel malo sprostiti in sem se ustavil na programu POP TV v oddaji " A si ti tud not padu" in sem res čisto not padu v bolano slovensko mentaliteto. Na začetku sem se še smejal a ko je bil skeč o očetih, ki jih žene pretepajo mi je postalo slabo. To naj bi bil slovenski humor! Po vsem tem ,kar doživljamo nas še javno žalijo in iz nas delajo "copate" itd...ne vem ...mogoče se po Raca želeli predstaviti kot idealnega slovenskega moškega. Ta POP TV si res vse dovoli in se vedno znovo izkoriščajo težave ljudi za promocijo in gledanost.
Tudi meni grozijo nekateri ,ki so zaposleni v držanih inštitucijah, da me bodo ustavili,uničili in ne vem kaj še in, da bom vse izgubil,službo,otroka itd...(kot, da nisem ...že zdavnaj) od partnerjev pa smo itak deležni groženj že ves čas.
Sparšujem vas (vem, da spremljate vse ,kar počnem...center za informatiko RS in podobni) ali nam niste že dovolj hudega storili? Ali res mislite, da se bomo ustrašili,takih pritiskov in groženj...mi ,ki smo doživeli že toliko hudega od te države? Vsi se zdaj zgražajo nad nami,češ, da izpostavljamo otroke itd...,da želimo biti v medijih, da želimo futrat svoj ego. Tipično slovensko malomeščansko stereotipno razmišljanje. Samo zato,ker je par člankov izšlo v medijih, kjer so očetje povedali svoje zgodbe in seveda zaradi Erin Pizzey, ki se javno upa podirati stereotipna razmišljanja. Sparšujem jaz vas...kaj ste storili, da bi zaščitili te očete in predvsem njihove otroke?
Res me je sram, da sem moški,oče in državljan Slovenije, ampak samo danes jutri pa bom spet ponosen...da sem moški in oče.
P.S. Pa vsak čast nekaterim novinarjem,ki so pripravljeni poslušat in pisat o tem...oni že sami vedo kateri so...
Na spodnji povezavi je Goran Cipar oče,ki na hrvaškem javno govori o tej problematiki in so mu posvetili celo odajo vsak teden na RadiuAktiv...upam, da bomo tudimi kaj takega dosegli v bodočnosti...bravo Gorane
ocev_blog20080404.mp3 (Predmet audio/mpeg)
PROSIM ,NE TEPI ME ,DRAGA
(za povečavo članka v Žurnal-u klikni na članek)
ERIN PIZZEY,BORKA ZA ŽRTVE NASILJA (članek v Indirekt-u)
Slovenska vlada ne razume koncepta varnih hiš
31.03.2008
Erin Pizzey je ustanoviteljica prve varne hiše na svetu. Sama prav tako prihaja iz nasilne družine, zaradi česar je imela, kot pravi, uničeno otroštvo. Ko je odrasla, je spoznala zgodbo svojih staršev in lahko jih je razumela. Očeta in matere ne opravičuje, vendar razume, da nista znala drugače. Erin se že več kot 30 let bori za zaščito žrtev nasilja ter za odpravo nasilja v družinskem okolju. Ko se danes ozre nazaj, se zave, da je bilo vredno.
Od kod je prišla ideja za ustanavljanje varnih hiš?
Bilo je daljnega leta 1971, ko sem se zapletla v manjši spor s feminističnim gibanjem. Obiskovala sem njihove shode ter poslušala, kaj so ženske tam govorile. Bila sem poročena, imela sem otroke, mačko in psa. Vse, kar sem slišala iz njihovih ust, pa je bilo, da je družina nevaren prostor za ženske in otroke in da bi morali moške izključiti. Vstala sem in rekla, naj se malo ustavijo. Povedala sem, da sem poročena ter da imam možnost ostati doma, saj moj mož dela ter tako plačuje račune in skrbi zame. Zanimalo me je, kako sem zatirana. Povedala sem jim, da ne vedo ničesar o življenju običajne ženske ter da so radikalne feministke, ki so izdale lastne moške. Seveda so mi prepovedale hoditi na njihove shode, zato sem v londonskem Chaswiku najela majhno hišo, ki je imela zgolj štiri sobe, kuhinjo ter stranišče na vrtu. Želela sem odpreti družbeni center, kjer bi se ženske lahko srečevale. Kmalu je v hišo prišla prva ženska, Kathy. Privzdignila je zgornji del obleke in pokazala telo, polno modric, ter dejala, da ji nihče ne želi pomagati.
Vas je to spomnilo na lastno otroštvo?
Sama sem bila prav tako trpinčen otrok. Do mene in mojih dveh bratov ter sestre sta bila nasilna tako oče kot mama, ona morda celo bolj. Oče je bil diplomat in potovali smo po vsem svetu. Živeli smo v izobilju, a smo bili zaprti v zlati kletki, kjer so se dogajale strašne stvari. Nekoč sem učiteljico v šoli prosila za pomoč, vendar me je zavrnila. Takrat so bili pač takšni časi. Vendar za nasilje mojih staršev ni bilo nobenega izgovora. Ko sem odrasla, sem sicer spoznala, da sta tako oče kot mati imela grozno otroštvo. Moj oče je bil najmlajši od 17 otrok, njegov oče je bil alkoholik in v družini je bilo veliko nasilja. Mamina mati je umrla pri porodu, ko je bila moja mama stara pet let. Njen oče, ki je bil že takrat nasilen, se je nato znova poročil z zelo nasilno in zlobno žensko, ki je mojo mamo sovražila. Čeprav sta oče in mati imela možnost, da se ne zatečeta k nasilju, tega nista storila. Tako sem počasi razumela, da se temelji nasilnega človeka postavijo v zgodnjem otroštvu.
Prepričani ste, da nasilje ni vprašanje spola, temveč družine.
Zagotovo. Otrok se rodi kot genski paket, 50 odstotkov mame in 50 odstotkov očeta. Rodi se kot nepopisan list papirja in nasilje nikakor ni vprašanje spola. Otrokove poti v možganih ustvarjajo izkušnje in nič drugega. Če so te slabe, polne nasilja in nevarnosti, ima otrok zelo malo možnosti, da bo odrasel v normalnega človeka.
Moški so prav tako lahko žrtve nasilja.
Zagotovo. Najnovejše raziskave kažejo, da je v Veliki Britaniji trpinčena vsaka četrta ženska in vsak šesti moški. Večina moških pač ne bo vzdignila roke nad žensko. Ti moški bodo v nasilnem razmerju trpeli enako, kot trpi zlorabljena ženska. Neka ženska, ki je pretepala svojega moža, mi je povedala, da je mož nikoli ne udari, če bi jo, pa bi jo zagotovo poškodoval. Lahko vam povem tudi zgodbo o nekem moškem, ki ga je žena prav tako pretepala. Imela sta dva otroka, žena je bila izjemno lepa, a tudi izjemno nasilna, vendar je mož ni nikoli udaril nazaj. Ko je izvedela, da jo namerava zapustiti, ga je na božično jutro zabodla v vrat. Takšnih zgodb je sicer zelo veliko, vendar pa se o nasilju nad moškimi pač ne govori toliko, kot se govori o trpinčenih ženskah. To je dejstvo.
Kaj se mora zgoditi v glavi žrtve, da se ne vrne več k tistemu, ki jo ali ga pretepa?
Če so to nedolžne žrtve, ki niso vajene nasilja, jim dejstvo, da bodo zapustile partnerja, ne predstavlja nobenih težav. Morda ljubijo svojega partnerja, vendar nasilje ni njihov slog življenja in take žrtve se običajno nikoli ne vrnejo nazaj. Ženske in moški, ki so odvisni od nasilnega razmerja, saj je to edino, kar poznajo, pa potrebujejo strokovno pomoč. Prevzeti morajo svoj del odgovornosti za nasilje v razmerju.
Kakšne se vam zdijo razmere glede varnih hiš v Sloveniji?
Strokovni delavci pri vas se soočajo z velikimi težavami, saj vlada celotnega koncepta varne hiše sploh še ni sprejela. Zelo malo pomaga pri financiranju in tudi podpora je izjemno nizka. Ženske, ki najbolj potrebujejo varne hiše, imajo težave. Problem je v tem, da sta pri vas oba tipa žensk nameščena na istem kraju. Tako tiste, ki so nasilne in ki povzročajo težave, kot tiste, ki so nedolžne žrtve nasilnih partnerjev in bi se nasilja želele rešiti, so nastanjene skupaj. Nedolžne žrtve bodo težko pripeljale svoje otroke v nov krog nasilja in zato pogosto v varnih hišah ne zdržijo. Treba je začeti graditi dve različni vrsti varnih hiš. Ena bi bila terapevtska skupnost za vse nasilne posameznike, druge hiše pa bi bile zgolj varne hiše. Zagotovo pa ste v vaši državi še zelo na začetku, kar se tiče problematike varnih hiš. Najpomembnejše pa je, da ne krivite moških in jih nimate za sovražnike. Treba je izobraževati socialne delavce, vladne agencije, sodišča, saj se morajo vsi začeti zavedati, da nasilje ni vprašanje spola.
Kakšna je torej vloga vlade pri teh vprašanjih?
Tudi vlada mora najprej razumeti, da nasilje ni vprašanje spola ter da je glavno vprašanje prihodnost otrok. Spoznati mora, da družinsko nasilje sproži novo nasilje v otrokovem odraslem življenju.
Ali obstaja država, v kateri je nasilje najbolj razvito?
Kanada je izjemno nasilna država. Tam sem bila šest tednov in sovražnost med moškimi in ženskami je neverjetno očitna. Država je grozljivo območje in odnosi med spoloma so izjemno napeti.
Rodili ste se na Kitajskem. Ali tam obstajajo varne hiše?
Ne še, vendar jih začenjamo postavljati. Vzpostavljati smo začeli dialog in prepričana sem, da nam bo kmalu uspelo. Odpiramo varne hiše po Bližnjem vzhodu, odprli smo jih tudi že v Rusiji. Nekega dne se bom ozrla nazaj in vedela bom, da se je izplačalo.
Se pravi, da je bilo vredno?
Seveda. Dosegli smo neverjeten razvoj. Pred skoraj 40 leti je obstajala zgolj majhna hiša v Chaswiku s štirimi spalnicami. To je bilo vse. Danes pa je koncept varnih hiš mednaroden. Zagotovo je bilo vredno.
Ali se nasilni ljudje lahko spremenijo?
Zagotovo. Vsak človek se lahko spremeni in to je smisel življena.
Pizzeyjeva : NASILJE V DRUŽINI JE ŠE VEDNO TABU!
Ljubljana - Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je gostila ustanoviteljico prvih varnih hiš na svetu Erin Pizzey.
Ta je predstavila svoje poglede na nasilje v družini. "Dogodki, kot je današnji, veliko pripomorejo k govoru o nasilju v družini, ki je kljub temu, da je globalni problem, še vedno tabu," je prepričana Pizzeyjeva.
"Zlorabljene ženske so nedolžne žrtve, v tem položaju se lahko znajde vsakdo, tako moški, kot ženska. Ljudje se zaljubijo in nato ugotovijo, da živijo s surovežem, ki svoj pravi obraz pokaže le doma. Medtem, ko zunanji svet misli, da gre za dobrega človeka, njegovo nasilno stran spozna le njegova družina," je danes na pravni fakulteti v okviru svojega predavanja dejala ustanoviteljica prvih varnih hiš za ženske.
Ženske, žrtve lastne nasilne preteklosti
Pizzeyjeva je pojasnila razliko med zlorabljenimi ženskami in ženskami, nagnjenimi k nasilju. Ženske, ki jih je označila kot nagnjene k nasilju, so po njenih besedah žrtve lastne nasilne preteklosti, saj so bile žrtve nasilja in zlorab kot otroci. "Te ženske niso poznale mirnega družinskega življenja in so nasilne do vsakogar, tudi svojih otrok, zato so najbolj potrebne pomoči," ocenjuje ustanoviteljica varnih hiš za ženske.
Po njenih besedah lahko ženske, nagnjene k nasilju, ostanejo v varnih hišah kolikor dolgo želijo in tako dobijo občutek, da lahko živijo mirno življenje v vsakdanjem okolju. "Tako so sposobne ustvariti tople in ljubeče odnose, kar pa je dolgotrajen proces," je dejala Pizzeyjeva.
"Nihče si ne zasluži nasilja"
Ob tem je zanikala kritike feministk, ki so jo obsodile namigovanja, da si žrtev nasilje zasluži. "Nihče si ne zasluži nasilja," je poudarila. Pizzyjeva pojasnjuje, da niso napadalci samo moški. "Obstaja mnogo žensk, ki so nasilne in potrebujejo pomoč," je prepričana.
"Rane se zacelijo, otrok pa ne more odrasti brez starševske ljubezni"
Po njenih ocenah je namreč vedno več moških žrtev nasilja. Na vprašanje, zakaj se o tem ne govori, je Pizzeyjeva odgovorila, da so jo označili za sovražnico žensk, ko si je upala na glas povedati, da so lahko tudi ženske nasilne.
Obenem je ustanoviteljica varnih hiš poudarila, da bi morali nasilni starši, ki se zavedajo, da niso kos svoji nalogi, poiskati pomoč. "Rane se zacelijo, otrok pa ne more odrasti brez starševske ljubezni," pojasnjuje.
O nasilju v družini je treba govoriti v javnosti
Pizzeyjeva pravi, da je treba o nasilju v družini govoriti v javnosti, saj je nasilje še vedno tabu in ostaja za zidovi domov. Del krivde zvali tudi na feministke, ki so po njenem vse moške označile za potencialne nasilneže. "Moje varne hiše uporabljajo drugačen pristop: Nekomu, ki je bil vzgojen v nasilnem okolju, skušamo pokazati, da to ni nujno tudi njena ali njegova prihodnost," je poudarila Pizzeyjeva.
Ob vprašanju, ali imamo v Sloveniji po njenem mnenju dovolj varnih hiš, meni, da ne. Njeno glavno sporočilo Sloveniji pa je, da moramo biti odprti in pošteni.
Za ogled intervjuja z Erin Pizzey klikni na spodnjo povezavo
WPN.TV - Web Private Network - advertise yourself.™Družina brez očeta? Otrok brez očeta? NIKOLI!
