Lp
Slavko Majkić
Spoštovani starši, očetje in matere! Blog "Moja borba za pravice očetov" sem začel pisati, da bi povedal svojo zgodbo o borbi proti diskriminaciji očetov in otrok s strani CSD-jev,sodišč,izvedencev in bivših partnerjev, ter odtujevanju in zlorabi otrok s strani državnih organov v Sloveniji. Enakopravnost v starševstvu pri nas ne obstaja saj po ločitvi otroke dodelijo materam kar 96%, očetom pa le 4%!!! Sem, obstajam in želim sodelovati v vzgoji in skrbstvu mojih otrok!
Sem oče, ki se že več kot 13 let borim z diskriminacijo očetov in za pravice mojih otrok do enakopravnih stikov z mano, ter za enakopravno starševstvo z bivšo partnerko, CSD-ji, sodišči, izvedenci itd... Odločil sem se, da začnem pisat "očetov blog" po vzoru nekaterih očetov iz sosednjih držav in povem svojo zgodbo v upanju, da me, kdo sliši ,ter verjame, in mogoče pomaga in pišem v upanju, da bo moje pisanje pomagalo tudi kakšnemu staršu in predvsem otrokom. Sosednji očetje so očitno veliko bolj napredni kot očetje v Sloveniji saj statistika danes v Sloveniji takšna, da po razvezi otroka dodelijo očetom 4% ,materam pa 96%!!! V sosednjih državah kot so HR,BIH,ČG,Srbija očetje dobijo otroke v skrb in varstvo v 20-25%!!!! Da o drugih državah EU niti ne govorim, ker me je sram pa še predsedujoči smo. Sprašujem se zakaj je tako in ali smo Slovenski očetje res toliko nesposobni, da ne znamo skrbeti za svoje otroke in ,da se ne borimo za njih in naše pravice, da smo očetje!!! Jaz svojega sina nisem videl že več kot 5 let ,ker mi ga je mati dolgoletno zlorabljala, manipulirala in odtujevalja z preprečitvijo stikov in z vzgajanjem otroka proti očetu, s pomočjo CSD-ja in izvedencev so dosegli, da je povedal, da si me ne želi videti. Nihče od naših veleumnih strokovnjakov pa niti najmanj zanimalo zakaj ima moj sin tako odklonilen odnos do mene še posebaj zato, ker nikoli nisem niti roke dvignil nanj, niti zakričal kaj šele, da bi ga manipuliral ali zlorabljal kot je to počela mati. Seveda tudi sam nosim del krivde saj sem v določenem trenutku življenja zaradi osebnostne stiske ,ki sem jo doživljal ob tem, precej na tleh in se kasneje pobral, a namesto, da bi mi CSD in država to štela za pozitivno so to izkoritili proti meni in me še bolj diskriminirali. Za hčerko pa se še danes borim, da dosežem vsaj enakopravne stike in žal v Sloveniji praktično ne obstaja kakršnakoli pomoč za očete in za odtujene otroke in se očetje, ki nas je kar veliko borimo vsak zase in seveda na takšen način nimamo nikakršnih možnosti, da zmagamo proti sistemu, stereotipnim razmišljanjem, diskriminaciji itd...Mislim, da širša javnost nima blage veze kaj nam počnejo na CSD-jih, potem razne sodnice in izvedenci, da ne govorim koliko otroških življenj so že uničili in nadaljujejo in nihče ne stori NIČ!!! Meni so dodelili soc.delavko ,ki ima že kazensko ovadbo zaradi številnih nepravilnosti in zlorabe položaja, da ne govorim, da je takih ogromno a do sedaj še nihče ni bil obtožen! V Sloveniji je prometni prekršek bolj pomeben kot pa pravice otrok!!!! Rad bi vas samo opozoril, da bom zelo direkten in bom objavljal vse, kar mi je z zakonom dopuščeno, da razkrijem vse ,ki nam uničujejo otroke in naša življenja!
Lep pozdrav vsem dobrim očetom in materam
Slavko Majkić
http://video.google.com/videoplay?docid=4575261205946850304

Čeprav nekatere (državne) ustanove diskriminacijo očetov še zmeraj pometajo pod preprogo, pa je vedno več strokovnjakov pripravljenih o tem spregovoriti javno
ZDRUŽENJE MOČ
Sindikat rejniških družin,
Industrijska 13, 2000 Maribor
VABIJO
na predavanje BOGDANA ŽORŽA in predstavitev knjige NATALIJE MARKAČ
dne 17. septembra 2008 ob 13.00 uri v Kulturnem domu Hoče.
Avtorja bosta predstavila svoje delo, znanje in izkušnje s področja vzgoje in varstva otrok s poudarkom na sistemih vzgoje in varstva otrok zunaj družine – pri tujih ljudeh in tujih družinah.
Po predstavitvi bo moderirani razgovor z avtorjema in gosti.
Prireditev bo trajala predvidoma tri ure. Vstopnine ni.
Priznani strokovnjak – psihoterapevt Bogdan Žorž se je rodil 27. februarja 1948 v kraju Tabor nad Dornberkom. Po gimnaziji je študiral psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral leta 1971. Več let je delal v CSD Nova Gorica, pozneje ga je tudi vodil. Kot psiholog se ukvarja v glavnem z vzgojnim svetovanjem, mladinskim prestopništvom in obrobnimi psihološkimi pojavi v družbi. Ima evropsko diplomo iz »geštalt psihoterapije« ter splošno evropsko diplomo iz psihoterapije. Razvil je izviren družinski model terapevtske pomoči otrokom in mladostnikom. Je priljubljen predavatelj in pisec strokovnih in poljudnih člankov. Napisal je več knjig. V enem izmed intervjujev na temo vzgoje malo za šalo, malo zares pravi: »..danes povprečen starš ve veliko več o vzgoji, kot je pred sto leti vedel strokovnjak. In vendar je danes veliko več vzgojnih problemov kot včasih..« in tudi: »Knjig za strokovnjake je dovolj. Mislim, da je potrebno pisati tako, da lahko napisano razume tudi starš, ki nima neke pedagoške ali psihološke izobrazbe.«
Avtorica knjige Zlorabljen otrok v sistemu države Natalija Markač je mati dveh hčera. Knjiga, ki jo bo predstavila, je ugledala luč sveta v prvi polovici leta 2008. V njej avtorica opisuje svoje življenje in življenje svojih dveh hčera v dolgoletnih peripetijah v zvezi z ukrepom rejništva za svoji dve hčerki. Danes hčerki spet živita pri njej…
Dogodek so finančno podprli Nova Kreditna banka Maribor, Mestna občina Maribor, Občina Hoče – Slivnica in Informatika d. d., Maribor.
Varna hiša tudi za moške
Maribor | 23. 7. 2008, 21:42 | Daša Purgaj, časnik Žurnal24 | Komentarjev: 2
Varna hiša za moške je v našem prostoru nekaj popolnoma novega, zato zaenkrat
velikega povpraševanja še ni, vendar pa kljub temu potreba pa tej vrsti varne hiše obstaja.
Nasilje v družini
Fantje po 18. letu v varni hiši za ženske ne morejo bivati, zato moški potrebujejo svojo varno hišo, stik lahko navežejo prek telefonskih številk 051 622 193 ali 051 851 114. © Daša Purgaj
Pred mesecem je v Mariboru začela delovati prva varna hiša za moške v Sloveniji. Je zasebna, vodi jo Aleksander Kamenik: "Zanjo sem se odločil, ker sem prejemal klice moških, ki so sicer s težavo priznali, da potrebujejo pomoč. Do zdaj sem prejel osem klicev, večina jih je želela le pogovor, tako da v hiši trenutno ne biva nihče, za delovanje pa imam vse papirje in dovoljenja."
Financiranje
Prodaja, donacije, razpisi. "Sredstva dobimo s prodajo koledarjev in donacijami. Letos smo se prijavili tudi na razpis Mestne občine Maribor, kjer čakamo odobritev, poskušali bomo črpati tudi denar iz evropskih sredstev," je razložil Kamenik.
Verjamejo vsem
Varna hiša Nova ima tudi krizni center in stanovanje za ženske, za moške je trenutno na voljo ena garsonjera. Seveda strogo ločena. "Za razliko od državne varne hiše, kjer tarnajo nad prostorsko stisko, imamo mi vedno prostor," pravi Kamenik in dodaja, da za bivanje pri njih žrtve ne potrebujejo zdravniških potrdil o nasilju ali policijskih zapisnikov, zato je včasih težko ločiti, kdo jih izkorišča za prenočišče in kdo dejansko potrebuje pomoč.
Nihče ne dela tako kot jaz, saj me lahko ženske pokličejo 24 ur na dan, moški pa med 8. in 16. uro.
Aleksander Kamenik
Brezplačno bivanje
"Moški so večinoma žrtve psihičnega nasilja. Bivanje v varni hiši je brezplačno, potrebujejo samo denar za prehrano. Imamo tudi spremstvo žrtev v šolo, v trgovino in po opravkih," še razloži Kamenik. Varna hiša Nova pa je lahko zatočišče tudi za polnoletne fante, ki v varni hiši za ženske ne morejo bivati.
vir:žurna24
Dokler je sama grandioznost glavno dijagnostično zaznamovanje PATOLOŠKOG NARCISIZMA (NPL), obstajajo podatki kateri nas napeljujejo na zključek, da se patološki narcisizem javlja v dveh oblikah, (a) grandiozno stanje zavesti pri mladih adolescentih kateri se lahko korigira v kasnejših življenskih izkušnjah, in (b) stabilna deformacija opisana v DSM-IV (ameriški Priročnik za diagnozo mentalnih obolenj) kateri ni toliko definiran s grandioznostjo, temveč z resnimi deformacijami v medčloveških odnosih.
Po nekaterih teorijah, je vzrok narcisizma zgodnja afektivna deprivacija, nasprotno pa klinični dokumenti opisujejo narcisoidno osebo bolj brezvoljno, kot pa nesposobno. Vkolikor je NPL povzročen z poškodbami nastalimi v času infanitilnosti in sledujočimi »kratkimi-stiki« pri nadaljnem razvoju, potem bo on vejetno neozdravljiv. Nasprotno pa, v primeru, da je narcisizem deformacija v obnašanju v katerem je nastal, potem obstaja neka možnost, vendar zelo majhna, da se bodo te deformacije lahko odpravile. Klinična literatura na temo NPL je bolj teoretske narave, apstraktna in posplošena, z zelo malo opisi kliničnih primerov, kar sugerira, na to, da kliničarji (zdravniki-stroka) nimajo veliko praktičnih izkušenj z narcisizmom. Obstaja kar nekaj razlogov za to:
- Zastopanost NPL se ocenjuje na okrok 1% celotne populacije na zemlji
- Narcisi se retko podvržejo tretmajem,terapijam in ko pride do tretmana je napredek zelo počasen. Tu lahko govorimo o najmanj eno ali dve leti terapiji z nenehnimi seansami predno bo narcis lahko priznal, da je tudi od kliničnih terapeutov včasih neka korist. Težko je držati narcisa dovolj dolgo pod terapijo, da bi se dosegli resni rezultati in malo ljudi ima dovolj denarja za tretmane, ki ne omogočajo veliko in dolgo trajajo.
- Večina stroke se ne zaveda dejstva, da se poročila narcisa o njegovem napretku ne morejo vzeti za realna in merljiva glede na dejstvo, da je laganje ena od njihovih glavnih značilnosti in da v veliko primerih pomankanje empatije napeljuje narcisa na zelo netočne interpetacije tistega kar drugi ljudje govorijo ali delajo, tako, da oni lahko verjamejo ,da jih drugi imajo radi in spoštujejo neglede na preteklost v kateri so pokazali neobčutljivost in težnjo po izkoriščanju drugih ljudi v odnosih z njimi.
- Grandioznost je poseben primer, medtem ko, pomankanje empatije in eksploatatorski (izkoriščevalski) odnos do drugih ljudi ni specifičen samo za NPL, ravno tako tudi potreba človeka, da drugi v njej vidijo nekaj specialnega ali posebnega. Diferencijalna dijagnoza NPL-ja se postavi na podlagi odsotnosti nakaterih faktorjev v obnašanju osebe. Mejna deformacija osebnosti-MDO (Borderline Personality Disorder) ima nekatere upadljive podobnosti z NPL-jem, medtem, ko se MDO karakterizira s težnjo povzročanja poškod samemu sebi ali samopoškodovanju, grožnjami s samoumorom ali poskusi samoumora, bo narcis zelo retko poškodoval samega sebe na takšen način.
MDO (Borderline Personality Disorder) lahko vključi tudi živčne zlome, ki pa niso karakteristični za NPL (Patološki Narcisizem), čeprav se lahko zgodijo. Potreba po iskanju nenehne pozornosti drugih oseb, je tudi prisotna pri histionske deformacije osebnosti- HDO, vendar, MDO in HDO primeri so strogo orjentirani k zadrževanju medsebojnih vezi s drugimi osebami, medtem ko je pa za NPL značilno, da osebe, ki trpijo od te deformacije imajo nagnjenje k odtujevanju od drugih, prav tako pa se izogibaju kakršne koli intimnosti s drugimi ljudmi.
Pri deformaciji osebnosti, grandioznost je posebno karakteristična za NPL, vendar se nahaj tudi pri drugih psihičnih težavah ali deformacijah.
Pri psihopatih se tudi kažejo znaki patološkega narcisizma vključno s grandioznostjo, vendar psihopat se razlikuje od patološkega narcisa po tem, ker bo psihopat voljan uporabit fizično silo za dosego svojega cilja , medtem ko bo patološki narcis redko kdaj uporabljal kriminalna dejanja ; narcisi se pogosto zgražajo nad fiičnim kontaktom s drugimi, čeprav v navalu besa znajo biti tudi napadalni.
10 NAJVAŽNEJŠIH SIMPTOMOV PO KATERIH PREPOZNAMO OSEBO, KI TRPI Z PATOLOŠKIM NARCISIZMOM
Navadni narcisi kažejo pretiran občutek samopomebnosti, ali ko govorijo o družini, delu, ali o življenju nasploh, kot, da nihče drug ne obstaja v njihovi sliki. Karkoli počnejo, oni so tisti ,ki so glavna zvezda, dajejo občutek kot, da na svojih plečih nosijo herojsko odgovornost za njihovo družino ali podjetje, da morajo oni poskrbeti za vse, ker so njihovi partnerji ali sodelavci odvisni od njih oz. niso v stanju funkcionirat brez njih.
Oni ignorirajo ali sploh ne cenijo sposobnosti in pomoč drugih in se pritožujejo, kako jim nihče nikoli ne pomaga ; lahko da spodbudijo pri drugih sočutnost in občudovanje za svoje herojsko soočanje z življenskimi težavami in problemi ali pa nesebično požrtvovalnost ,kadar gre za druge( čeprav si ti drugi »niso zaslužil«). Vendar, ta njihova vsakodnevna grandioznost je eden od aspektov narcisizma, kateremu lahko hitro nasedete, razen ,če dobite priliko in jih obiščete doma ali v službi in ugotovite, ter se prepričate, da so tudi drugi ljudje vključeni v razna dela, v večini primerov, oni celo opravljajo dela, ki normalno pripadajo njemu.
Narcisi bodo vedno trdili kako dosegajo spektakularne rezultate na ulagajoč neki veliki napor ali investicije (po domače z levo roko), in pri tem ustvarjajo občutek, da je njihov čas in denar bolj vreden od časa in denarja drugih.
V širši uporabi, pojmi kot so narcis, narcisoidnost in narcisoiden, pomenijo absurdno aroganco, ki se kaže na ljudeh, katere so ambicije in aspiracija veliko večje kot so pa vidne njihove realne sposobnosti in talenti. Včasih se ti pojmi uporabljajio za ljudi, ki so enostavno »polni sebe«, tudi takrat ko so njihovi resnični rezultati spektakularni. Izredni zabavljači ali pa športniki niso vedno skromni, vendar niso grandiozni vkolikor je njihovo vrednotenje samih sebe realistično; npr., Muhammad Ali ali Cassius Clay je bil znan po tem kako se je hvalil, da je on najboljši in najlepši, vendar je on res v nekem obdobju svoje kariere bil najboljši,nepremagljiv in najlepši bokser, tako, da njegovo vrednotenje samega sebe ni bilo grandiozno.
Nekateri narcisi se bombastično halijo in poveličujejo sami sebe, vendar, mnogi od njih so neupadljivi v javnosti, in čuvajo svoje namene in autokratsko obnašanje za tiste, ki so jim najbližji in najdražji. Ponavadi napadalno grandiozno obnašanje vključuje pričakovanje nekega posebnega tretmaja ali občudovanja vkolikor trdijo, da poznajo pomembne in močne osebe ali pa vkolikor sami zase trdijo, da so izjemno inteligentni in nadarjeni.
Grandiozne trditve narcisoidnih oseb so običajno samo površinsko možne fabrikacije, katere z lahkoto pokajo po šivih vkolikor se izpostavijo eni majhni kritični analizi. Njih je najlažje prepoznati po njihovih dejanjih : ali so ona res pomembna? (Veliko govorijo, konkretno pa nič ne naredijo.) Geniji, ki so istočasno narcisoidni so velika retkost. Prej bomo srečali 1000 narcisoidnih oseb, kot pa enega genija.
se nadaljuje...
Spoštovani starši, očetje in matere, prijatelji in prijateljice vsega pozitivnega…
Vesel sem, da vas lahko povabim na prvo srečanje DRUŠTVA BOOR, ki je bilo na pobudo desetih entuziastov ustanovljeno 07.05. 2008 v Ljubljani.
SREČANJE BO V NEDELJO 25.05. 2008 OB 15:00 URI, V ŠPORTNEM PARKU MOSTEC-LJUBLJANA (GOSTILNA PRED SKAKALNICO)
Predstavili bomo društvo, program društva, naloge in cilji, ki smo si jih zadali, ter vizijo delovanja društva. Na srečanje vabimo vse, ki želijo bi se nam radi pridružili in želijo sodelovati, tako da na svoj način prispevajo k uspešnemu delovanju ter doseganju zastavljenih ciljev društva. Tudi na osnovi vaših predlogov se bomo dogovorili za konkretne projekte in jih z vami izpeljali. Veseli bomo vseh vaših predlogov in idej v katere ste tudi sami pripravljeni vložiti lastne napore. V nadaljevanju vam v grobih potezah predstavljam nekaj programskih izhodišč in ciljev DRUŠTVA BOOR. Za dodatne informacije smo na voljo na boor.mail@gmail.com ali na e-mail avtorja bloga.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
DRUŠTVO BOOR – Beseda za Otroke, Očetovstvo in Resnico, je humanitarna organizacije, ki deluje javno in v javnem interesu na področju družine, partnerstva in otrok z namenom uveljavljanja osnovnih otrokovih pravic in pozitivnega skupnega starševstva
Med pomembnejšimi nalogami, ki smo si jih zadali so:
Svoje delo bomo usmerjali v sprejetje nove in učinkovito izvajanje pozitivne zakonodaje, ki bo usmerjena v dosledno uresničevanje pravnih norm Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (ETS št. 5), Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (ETS št. 160), Konvencije o stikih z otroki (ETS št. 192) ter Evropske socialne listine (ETS št. 35) in revidirane Evropske socialne listine (ETS št. 163), še posebej pa uresničevanje načel navedenih v Priporočilu Odbora ministrov Sveta Evrope (Rec-2006-19) državam članicam za politiko v podporo pozitivnem starševstvu.
Med konkretnimi cilji, ki jih želimo doseči so:
Zavzemali se bomo za pozitivno starševstvo, kot osnovno vrednoto družbe. Zavzemali se bomo za družino, kot osnovno družbeno celico v kateri se otroci naučijo pozitivnega sobivanja z drugimi. Ne bomo dovolili, da se uresniči vizija »družine brez očetov«, vizija, ki nam jih vsiljujejo »strokovnjaki za socialno delo« Zavzemali se bomo za to, da se pozitivno starševstvo uresničuje tudi po ločitvi staršev.
(Po Jeanu-Marie PETITCLERC pripravil Branko Balažic)
Tu gre za neko drugo vmestitev. Ker čuti prepad, ki ga loči od njegovih otrok, se odloči, da bo povezal svoje polje! Ker ni več sposoben, da bi se znašel v svoji vlogi, bo skušal ohranjati odnose ter se postavi na položaj svojih otrok, hoče ohranjati način odnosov, ki jih imajo otroci s svojo okolico. Sposoben bo prikrivati nakradene stvari, biti ozadje v prometu z mamili, ki ga oni vzdržujejo. Privzel si bo vlogo tovariša, močna opora svojim otrokom, pa naj bo njihovo vedenje kakrkšno koli.
Jacques Arenes
v “Chemin d’éternité
“Oče se mi je zdel kot prerok za svoje otroke, toliko bolj zaželen, kolikor se otrok bolj zaveda svojih omejitev in svojih napak. Samo oče ve, da otrok vedno velja več, kot pa drugi mislijo. Taka je po mojem mnenju velika očetova moč, ki mu dovoljuje, da zaradi tega ljubečega upanja posreduje otroku zaupanje, ki ga potrebuje za življenje.”
Pere M.J. Le Guillou
“Un homme pris par le mystere de Dieu” Mame 92
“Skušal sem najti sebe, ko sem bil še otrok, in se ločevati med tem, kar je bilo dobro pa tudi slabo, kajti nihče mi ni mogel tega povedati; potrebujem, da mi kdo pokaže pot, me graja ali pohvali, ne z močjo, ampak z avtoriteto: potrebujem svojega očeta!”
Albert Camus
Le premier homme
“Vsa očetova vzgojna umetnost je v sklanjanju besed ljubezen in zakon. Ni ljubezni brez zakona, ni zakona brez ljubezni!”
J.M. Petitclerc
“Le jeune éducateur et la Loi!
S tem poimenovanjem označujem očeta, ki čuti, kako so stvari težke, zato bo storil vse, da se izogne problemom. Nikoli se ne bo spustil v spor, iz strahu, da mu ne bi bil kos. Bo sicer navzoč, toda nikoli ne bo dokazoval svoje avtoritete iz strahu pred konflikti, ki bi jih taka drža mogla izzvati. Njegovo načelo: “Ne tvegaj!”
Šest portretov, šest načinov za predstavitev težave današnjih očetov. Osvetlil sem te portrete z zgledi iz svoje vzgojne prakse v težkih mestnih četrtih. Menim pa, da je možno te zglede prenesti v druga okolja. Tudi v zelo ugodnih okoljih srečujemo:
* očete, ki so odsotni zaradi prevelike poklicne zaposlenosti in ki skušajo odkupiti svojo odsotnost z denarjem;
* očete, ki jih zasmehujejo odraščajoči mladostniki in postavljajo pod vprašaj njihovo avtoriteto s tako silo, da je ta popolnoma brez obrambe;
* očete junake, “ki se gredo frajerje” za volanom svojega BMW-ja ali mercedesa.;
*očete tovariše, ki se odpovejo vsaki avtoritarni drži iz strahu, da bi pretrgali prijateljske vezi, ki so jih navezali s svojimi otroki;
V luči teh zgledov vidimo, če smemo trditi, da so čustveni odnosi z lastnimi otroki slabši kot nekoč. In nič drugače ni glede njihove vloge posrednikov med družino in družbo.
Zgornji opis kaže na to, kako očetova odsotnost - tu ne govorim le o fizični odsotnosti, ampak še bolj o neizvajanju očetovske vloge -, kar pogubno vpliva na razvoj otroka in odraščajočega mladostnika.
Kot to podčrtuje Jacques Arenes: “Odsotni oče, to ni samo fizično odsotni: to je lahko tudi čustveno slabo navzoči oče, povsem izbrisan ali celo tako uničen, da ima občutek, da živi na nekem drugem planetu. Pogostokrat gre zgolj za odsotnost zavzetosti, za odsotnost poseganja očeta brez soudeležbe matere.” (A. Bruel, Un avenir pour la paternité).
Za dečka kot za deklico pomanjkanje očeta, odstonega ali premalo navzočega, ki ne spolnjuje svojih odgovornosti ali ki ostaja večni mladostnik, more povzročiti pomanjkanje zaupanja vase, negotovosti, odsotnost smerokazov. Nekateri avtorji, kot Jacques Arene, menijo, da je pomanjkanje očeta bolj škodljivo za sina kot za hčerko, zlasti v času odraščanja. Prihodnji odrasli se namreč poistoveti s staršem istega spola. Sin mora najti moško navzočnost, da se primerja, izmerja, da ima dostop do svoje nasilnosti in ji najde omejitve. Še več, mladi odraščajoči mora doživeti bistveno spremembo, da pride ven iz ženskega sveta. Pri tej resnični iniciaciji se navzočnost očeta, tudi telesna in fizična, izkaže kot zelo pomembna. Če fant preko svojega očeta ne najde svoje moškosti v besedah in prepovedih, se bo zbal tiste nasilnosti, ki je v njem, in se bo zbal ženskega sveta.
V deški dobi oče predstavlja neke vrste obrambo proti materini ječi. Oče osvobodi otroka od čustva vsemogočnosti, ki ga projicira na svojo mater. Otrok odkrije, da ne daje zakonov on sam, ampak da zakoni prihajajo od neke zunanje avtoritete.
Kot vidimo, je očetova vloga bistvenega pomena pri razvoju otroka in odraščajočega mladostnika. Tu ne gre toliko za funkcijo očeta-roditelja, ampak tistega, ki izvršuje očetovsko funkcijo. Izvajanje te funkcije je bistvenega pomena pri vzgoji.
Dvojna vloga, ki jo igra oče pri vzgoji
Temeljna vloga, ki jo igra oče pri vzgoji je v tem, da zavaruje otroka in ga nauči odgovornosti. Ko pišem te vrstice, mislim na vse tiste obraze mladostnikov, ki so negotovi in brez občutka odgovornosti, ki s svojim vedenjem spravljajo v nevarnost svoje življenje in življenje drugih.
Zavarovati pomeni zaščititi otroka pred tveganjem prevelike povezanosti z materjo. Zavarovati pomeni spoznati otrokovo drugačnost, to je ljubiti ga takšnega, kakršen je in ne kakršnega bi hoteli imeti. Treba je biti vedno pripravljen opustiti svoje načrte do otroka, da mu pomagamo uresničiti njegov lasten načrt.
Zavarovati pomeni znati reči ne, pomeni jasno postaviti prepovedi. Otrok mora na svoji poti srečati odrasle, ki se mu znajo upreti. Sicer tvegamo, da ga utrjujemo v navidezni in uničujoči iluziji vsemogočnosti. Panično je za otroka, če bo mislil, da morejo vse njegove želje biti uresničene. Da se bo čutil varnega, potrebuje očeta (resničnega očeta ali tistega, ki igra njegovo vlogo), ki mu zna reči ne.
Spominjam se razmišljanja desetletnega otroka, ki mi je zaupal: “Moj oče me nima rad. Nikoli me ne pokara!” In otrok je počel neumnost za neumnostjo, vedno težje, da je bil deležen precejšnje graje. Oče, ki je bil ločen, je držal otroke pri sebi, v strahu, da bi otroci odšli k njegovi bivši ženi. Zato ni upal izreči nobene pripombe iz strahu, da bi jih izgubil. Oče ni hotel karati iz strahu, da bi pretrgal sinovske odnose, medtem ko je otrok dobro razumel, da ljubiti pomeni včasih tudi karati. Na srečo je bilo to izraženo v moji pisarni.
Zavarovati končno pomeni naučiti otroka spominjati se uspeha. Kajti človek je ustvarjen tako, da se ni zmožen spopasti s težavo, če se ne spominja prejšnjih uspehov. Bistvena očetova vloga je spodbujati otroka v zmožnosti, da more uspeti. Poznam preveč odraščajočih, ki živijo nenehno pod karajočim pogledom svojega očeta in zato izgubljajo vsako zaupanje v sebe in spoštovanje do samega sebe.Oče mora otroka učiti, da postaja odgovoren. To dosežemo samo z zgodnjim spremljanjem v vaji v odgovornosti, ko otroku pomagamo razumeti, da “pravica in dolžnost” stopata vštric.
Pripadnost družinski celici mu podeljuje pravice (do hrane, stanovanja, čustvene gotovosti), v njej pa se porajajo tudi dolžnosti: soudeležba pri domačem življenju. Pomembno je, da mu zelo zgodaj privzgojimo odgovornost na tem področju,seveda primerno njegovim sposobnostim (pospraviti sobo, postlati posteljo, pripraviti mizo, pospraviti po jedi...). Pri vaji za tako odgovornost pa mora otrok imeti priložnost, da se lahko utrjuje ob zgledu odgovornih odraslih. Zato je tako pomembno, da tak mehanizem identifikacije deluje, da lahko gleda na svojega očeta kot odraslega odgovornega.
Vidimo torej, kako je nujno v naši družbi, da pri očetih zbujamo odgovornost (stvarni očetje ali osebe, ki opravljajo očetovsko funkcijo), če hočemo, da bodo znali igrati vlogo v zavarovanju in sprejemanju odgovornosti pri svojem otroku.
Koliko socialnih delavcev, misleč, da dobro delajo, se je osredinilo okrog svojega načrta za otroka, s tem pa prispevalo, da so vzeli odgovornost staršem in zlasti očetom! Obsojamo jih, da so odpovedali, v resnici pa jim jemljemo odgovornost!
Zabrisana očetova vloga ima lahko strahotne posledice pri procesu socializacije današnjih otrok in mladostnikov.
Glede na to gre ta pojav v aktualnem družbenem razvoju v korak z zabrisanjem moške navzočnosti pri vzgojnem spremljanju.
Koliko mladostnikov opazim, da imajo težave s svojo materjo, ki jih vzgaja sama!
V šoli tudi srečujejo samo učiteljice in “ravnateljico”.
Po njihovem prvem prestopku jih peljejo h gospe sodnici za otroke, ki poveri vzgojno mero specializirani vzgojiteljici! Edini moški, ki jih srečuje, pa so kriminalisti.
Nikoli ne bomo dovolj poudarili, koliko otrok in odrasli potrebujeta “enakosti” v vzgojnem spremljanju. Gre za pravi izziv za današnji čas.
Bibliografija
Bruel - Un avenir pour la paternité (prihodnost za očete) Édition Syros - Paris 1998
J. ARENES - Y-A-T-IL encor un pere a la maison? - Je oče sploh še doma? Editions Fleurus - Paris 1997
T. ANATRELLA - La différence interdite - Različnost prepovedana - Flammarion 1998
H. GESMIER - Le deuxieme pere - Drugi oče - Editions Anne Carriere, 1993
D. SONET - Éduquer mes parents - Kako vzgajam svoje starše - Editions Fetes, 1992
M. Fize - La démocratie familiale - Demokracija v družini - Presse de la Renaissance 1990