Čeprav nekatere (državne) ustanove diskriminacijo očetov še zmeraj pometajo pod preprogo, pa je vedno več strokovnjakov pripravljenih o tem spregovoriti javno
Eno je teorija, drugo je praksa. Prva zagotovo ne dopušča diskriminacije glede na spol. V praksi pa zagotovo prihaja do kršitev, saj je splošno znano, da imajo ženske v postopkih reševanja družinskih zadev določeno prednost," potrjuje razsežnost problematike predsednica Belega obroča Vlasta Nussdorfer, ki ima za seboj tridesetletno tožilsko prakso. O povedanem naš sogovornik, ki je oče sedemletnega dečka in ki ga zaradi zaščite otroka ne bomo imenovali, lahko pripoveduje na dolgo. Pred nekaj leti se je namreč razšel s svojo zunajzakonsko partnerico, otrokovo mamo. V sodni poravnavi je bilo določeno, da se ji dodeli vzgoja, varstvo in oskrba otroka. Sodišče je v istem sklepu naznanilo potek stikov med otrokom in očetom ter zapisalo: "V kolikor bo prišlo do situacij, ki niso predvidene s to poravnavo, naj se tožeča in tožena stranka dogovarjata o spremembah sproti in drug drugega o njih pravočasno obvestita." Na prvi pogled jasna določba. Na prvi. Vsak nadaljnji pogled razkriva namreč že prej omenjeni teoretično-praktični razhod.
Tri mesece zapora
"Sin si je zaželel kopanja v čateških toplicah. Da bo zaradi tega prišel domov namesto v nedeljo dan kasneje, sem njegovo mamo obvestil dvakrat; enkrat tudi po telefonu vpričo družinskega prijatelja, s katerim sva skupaj čakala na konec treninga najinih otrok," razlaga oče. Mati otroka ga je zaradi tega dogodka ovadila, na podlagi česar je mariborsko okrajno tožilstvo izdalo obtožni predlog sodišču zaradi protipravnega zadrževanja mladoletne osebe. Hkrati je tožilstvo predlagalo kaznovalni nalog in izrek pogojne obsodbe, v kateri naj bi mu sodišče določilo kazen treh mesecev zapora, ki pa naj ne bi bi bila izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bi storil novega kaznivega dejanja. Tako je sodišče očetu izreklo predlagano kazen z obrazložitvijo, da: "je mogoče zanesljivo ugotoviti, da je obdolženi storil kaznivo dejanje - odvzem mladoletne osebe." In to kljub temu, da je po lastnih navedbah upoštevalo tudi uradni zaznamek, v katerem je družinski prijatelj policistom povedal, da je slišal, da je oče mamo po telefonu poklical in jo obvestil, da se otrok vrne domov dan kasneje, kot je predvideno v poravnavi. "Ko sem bil o tem obveščen, mi je zaledenela kri. Vse skupaj se mi je zdelo popolnoma brez smisla. Spraševal sem se, ali naj me bo od sedaj naprej strah, kaj bo naslednjič, ko bom slučajno zamudil. Zato sem se pritožil in situacijo ponovno kronološko pojasnil ter sodišče opozoril, da je v poravnavi o dodelitvi skrbništva jasno zapisano, da se v primeru sprememb s sinovo mamo obvestiva." Kasneje je sodišče pritožbi ugodilo, sodbo o kaznovalnem nalogu pa razveljavilo.
Naslednji mesec je oče ovadil mamo. Policistom je navedel, da mati že večkrat ni ravnala v skladu s poravnavo in postregel z datumi, kdaj mu je stike s sinom onemogočila. Mariborsko okrajno tožilstvo je kazensko ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe zavrglo z utemeljitvijo, da "ni podan utemeljen sum, da je ovadena storila očitano kaznivo dejanje. V poravnavi je bilo namreč določeno, da v kolikor bo prišlo do nepredvidenih situacij, naj se stranki sproti dogovarjata in pravočasno obveščata." Očeta je zadelo kot strela z jasnega: "Še danes ne morem razumeti, kako je možno, da je ista določba poravnave zanjo veljala, sam pa sem dobil pogojno kazen treh mesecev zapora," je obupan.
Vrhovno državno tožilstvo diskriminacije priznalo
Ko smo pristojno okrajno tožilstvo o primeru povprašali, so nam sporočili: "Obstoj utemeljenega suma ocenjuje državni tožilec na podlagi svoje presoje podatkov in dokazov, ki jih je zbrala policija, preiskovalni sodnik ali jih je izbral sam." Očitno pa se izbrani dokazi evalvirajo različno: "Prav s tem razlogom sem ustanovil društvo. Takih primerov je ogromno. Trenutno imamo 142 registriranih članov, vendar z mano vzpostavljajo stike očetje s podobnimi težavami skoraj dnevno," razlaga Samo Ahlin, predsednik društva Izgubljeni princ, ki povezuje očete s podobno problematiko. Prav Ahlin pa nam je posredoval dve leti star dokument, v katerem je varuhinja človekovih pravic, Zdenka Čebašek Travnik, podala mnenje o enem od spornih primerov, kjer je komentirala odgovor vrhovnega državnega tožilstva. Slednji je vseboval pojasnilo, da storilec odvzema mladoletne osebe ne more biti tisti izmed roditeljev, kateremu je otrok sodno zaupan v varstvo in vzgojo. Varuhinja je v istem dopisu oznanila: "Različna tolmačenja pravnih predpisov in na tej podlagi tudi njihova uporaba upravičeno vzbujajo pri posameznikih nezaupanje v pravno državo in pomisleke o diskriminatorni obravnavi storilcev kaznivih dejanj glede na spol. Na to smo opozorili tudi vrhovno državno tožilstvo, za kar se je slednje zahvalilo in sporočilo, da je problematiko skrbno preučilo in ugotovilo, da dejansko prihaja do različnih tolmačenj, zlasti v primerih, ko gre za obravnavo zadev, ki se nanašajo na ravnanja roditelja, ki mu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo z izvršljivo sodno odločbo." Kljub temu pa se le dve leti kasneje zdi, da vrhovno državno tožilstvo za to tematiko ni nikoli slišalo, saj vztrajajo: "Državni tožilci ravnajo po ustavi in zakonih in ne diskriminirajo."
Zaradi stroškov se zatakne
Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve komentirajo: "V kolikor bi kateri izmed staršev menil, da je bil na podlagi sodne odločitve diskriminiran ali da sodišče svoje odločitve ni oprlo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ima možnost vložitve pravnega sredstva." Enako so komentirali primer našega sogovornika tudi na mariborskem tožilstvu: "V kolikor se oškodovanec ni strinjal z odločitvijo državnega tožilca, bi lahko v roku osmih dni po prejemu sklepa sam začel kazenski pregon zoper osumljeno." In prav tukaj se zatakne, saj kot nam je pojasnil Ahlin: "Vsem članom našega društva je popolnoma jasno, da v kolikor se z odločitvami ne strinjamo, lahko gremo v zasebno tožbo, žal pa to s seboj prinese različne stroške. Prav zato večina očetov na tej točki popusti." S sodnimi postopki pri podobnih primerih pa ima kot sodni izvedenec več kot dvajset let izkušenj psiholog in direktor Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše, Heliodor Cvetko: "Očetje se najprej počutijo diskriminirane ob drugačnem odzivanju strokovnjakov in institucij do njih že v času, ko sta partnerja še skupaj, če prihaja do nesoglasij, ekscesov, vključevanja koga 'od zunaj' ali če kateri od njiju, ali oba skupaj, poišče pomoč. O tem drugačnem odzivanju in diskriminatornem ravnanju do njih je še več pritožb v fazi dejanskega razhoda partnerjev, določanja skrbništva, urejanja stikov, preživnine in drugih obveznosti. Neki višek teh pritožb pa seveda 'leti' na postopke v okviru pravosodnega sistema, ko gre za odločanje s trajnejšimi in/ali dokončnimi posledicami."
Pripomore lahko tudi družba
"Na tem področju bo treba narediti še marsikaj. Enakopravnost med moškimi in ženskami se ne sme pokazati šele na sodišču, vendar že mnogo prej. Naša družba še vedno gleda na ženske, ki jim sodišče ne zaupa otroka v vzgojo, varstvo in oskrbo, kot na slabe matere. Ste že slišali, da bi o takih materah rekel kdo kaj dobrega? Prav zato je treba narediti korak naprej. Le tako bodo očetje povsem enakopravni," razsvetljuje Nussdorferjeva. In doda: "Nekateri očetje res občutijo obup, zato je treba o tem govoriti. Tematika je tako pereča, da letno na to temo dobimo več sto pisem." Z njo soglaša tudi Heliodor Cvetko: "Feminizacija pravosodja in strok, ki so tukaj praviloma vključene, verjetnost tozadevnih krivic povečuje. Kakor tudi predsodki in stereotipi okrog starševstva, predvsem pa razrušeni odnosi med bivšima partnerjema do te mere, da nista sposobna skupaj definirati 'dobro' njunega otroka, kaj šele v skladu s tem tudi ravnati." Preseneti: "Menim, da je pravosodni sistem kriv v manjši meri. Veliko bolj pa prav ljudje, ki so v te procese vpleteni. Zagotovo ima pri tem tudi precejšnji delež družba. Najtežje se je seveda boriti proti stereotipom in predsodkom. Težko je namreč dokazati, da z materjo (lahko) ni nič narobe, če je otrok dodeljen očetu, ali če z njim preživi več časa, kakor z njo. Prav tako je očetu težko ohraniti dober občutek (v sebi in pred javnostjo), če se odpove borbi za otroka ter v dobro otroka sprejme pogoje matere. V družbi namreč velja, da če se ne boriš, nisi pravi moški." Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pojasnijo: "Odločanje o zaupanju v varstvo in vzgojo je v pristojnosti sodišča, ki mora v vsakem primeru preučiti konkretne okoliščine z vidika otrokove koristi, pri čemer ima sodišče možnost odločiti, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo materi, očetu ali v primeru dogovora med staršema v skupno varstvo in vzgojo. Edino vodilo pri odločitvi je torej izključno otrokova korist, ne pa tendence družbe.
Tri mesece zapora
"Sin si je zaželel kopanja v čateških toplicah. Da bo zaradi tega prišel domov namesto v nedeljo dan kasneje, sem njegovo mamo obvestil dvakrat; enkrat tudi po telefonu vpričo družinskega prijatelja, s katerim sva skupaj čakala na konec treninga najinih otrok," razlaga oče. Mati otroka ga je zaradi tega dogodka ovadila, na podlagi česar je mariborsko okrajno tožilstvo izdalo obtožni predlog sodišču zaradi protipravnega zadrževanja mladoletne osebe. Hkrati je tožilstvo predlagalo kaznovalni nalog in izrek pogojne obsodbe, v kateri naj bi mu sodišče določilo kazen treh mesecev zapora, ki pa naj ne bi bi bila izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bi storil novega kaznivega dejanja. Tako je sodišče očetu izreklo predlagano kazen z obrazložitvijo, da: "je mogoče zanesljivo ugotoviti, da je obdolženi storil kaznivo dejanje - odvzem mladoletne osebe." In to kljub temu, da je po lastnih navedbah upoštevalo tudi uradni zaznamek, v katerem je družinski prijatelj policistom povedal, da je slišal, da je oče mamo po telefonu poklical in jo obvestil, da se otrok vrne domov dan kasneje, kot je predvideno v poravnavi. "Ko sem bil o tem obveščen, mi je zaledenela kri. Vse skupaj se mi je zdelo popolnoma brez smisla. Spraševal sem se, ali naj me bo od sedaj naprej strah, kaj bo naslednjič, ko bom slučajno zamudil. Zato sem se pritožil in situacijo ponovno kronološko pojasnil ter sodišče opozoril, da je v poravnavi o dodelitvi skrbništva jasno zapisano, da se v primeru sprememb s sinovo mamo obvestiva." Kasneje je sodišče pritožbi ugodilo, sodbo o kaznovalnem nalogu pa razveljavilo.
Naslednji mesec je oče ovadil mamo. Policistom je navedel, da mati že večkrat ni ravnala v skladu s poravnavo in postregel z datumi, kdaj mu je stike s sinom onemogočila. Mariborsko okrajno tožilstvo je kazensko ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe zavrglo z utemeljitvijo, da "ni podan utemeljen sum, da je ovadena storila očitano kaznivo dejanje. V poravnavi je bilo namreč določeno, da v kolikor bo prišlo do nepredvidenih situacij, naj se stranki sproti dogovarjata in pravočasno obveščata." Očeta je zadelo kot strela z jasnega: "Še danes ne morem razumeti, kako je možno, da je ista določba poravnave zanjo veljala, sam pa sem dobil pogojno kazen treh mesecev zapora," je obupan.
Vrhovno državno tožilstvo diskriminacije priznalo
Ko smo pristojno okrajno tožilstvo o primeru povprašali, so nam sporočili: "Obstoj utemeljenega suma ocenjuje državni tožilec na podlagi svoje presoje podatkov in dokazov, ki jih je zbrala policija, preiskovalni sodnik ali jih je izbral sam." Očitno pa se izbrani dokazi evalvirajo različno: "Prav s tem razlogom sem ustanovil društvo. Takih primerov je ogromno. Trenutno imamo 142 registriranih članov, vendar z mano vzpostavljajo stike očetje s podobnimi težavami skoraj dnevno," razlaga Samo Ahlin, predsednik društva Izgubljeni princ, ki povezuje očete s podobno problematiko. Prav Ahlin pa nam je posredoval dve leti star dokument, v katerem je varuhinja človekovih pravic, Zdenka Čebašek Travnik, podala mnenje o enem od spornih primerov, kjer je komentirala odgovor vrhovnega državnega tožilstva. Slednji je vseboval pojasnilo, da storilec odvzema mladoletne osebe ne more biti tisti izmed roditeljev, kateremu je otrok sodno zaupan v varstvo in vzgojo. Varuhinja je v istem dopisu oznanila: "Različna tolmačenja pravnih predpisov in na tej podlagi tudi njihova uporaba upravičeno vzbujajo pri posameznikih nezaupanje v pravno državo in pomisleke o diskriminatorni obravnavi storilcev kaznivih dejanj glede na spol. Na to smo opozorili tudi vrhovno državno tožilstvo, za kar se je slednje zahvalilo in sporočilo, da je problematiko skrbno preučilo in ugotovilo, da dejansko prihaja do različnih tolmačenj, zlasti v primerih, ko gre za obravnavo zadev, ki se nanašajo na ravnanja roditelja, ki mu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo z izvršljivo sodno odločbo." Kljub temu pa se le dve leti kasneje zdi, da vrhovno državno tožilstvo za to tematiko ni nikoli slišalo, saj vztrajajo: "Državni tožilci ravnajo po ustavi in zakonih in ne diskriminirajo."
Zaradi stroškov se zatakne
Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve komentirajo: "V kolikor bi kateri izmed staršev menil, da je bil na podlagi sodne odločitve diskriminiran ali da sodišče svoje odločitve ni oprlo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ima možnost vložitve pravnega sredstva." Enako so komentirali primer našega sogovornika tudi na mariborskem tožilstvu: "V kolikor se oškodovanec ni strinjal z odločitvijo državnega tožilca, bi lahko v roku osmih dni po prejemu sklepa sam začel kazenski pregon zoper osumljeno." In prav tukaj se zatakne, saj kot nam je pojasnil Ahlin: "Vsem članom našega društva je popolnoma jasno, da v kolikor se z odločitvami ne strinjamo, lahko gremo v zasebno tožbo, žal pa to s seboj prinese različne stroške. Prav zato večina očetov na tej točki popusti." S sodnimi postopki pri podobnih primerih pa ima kot sodni izvedenec več kot dvajset let izkušenj psiholog in direktor Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše, Heliodor Cvetko: "Očetje se najprej počutijo diskriminirane ob drugačnem odzivanju strokovnjakov in institucij do njih že v času, ko sta partnerja še skupaj, če prihaja do nesoglasij, ekscesov, vključevanja koga 'od zunaj' ali če kateri od njiju, ali oba skupaj, poišče pomoč. O tem drugačnem odzivanju in diskriminatornem ravnanju do njih je še več pritožb v fazi dejanskega razhoda partnerjev, določanja skrbništva, urejanja stikov, preživnine in drugih obveznosti. Neki višek teh pritožb pa seveda 'leti' na postopke v okviru pravosodnega sistema, ko gre za odločanje s trajnejšimi in/ali dokončnimi posledicami."
Pripomore lahko tudi družba
"Na tem področju bo treba narediti še marsikaj. Enakopravnost med moškimi in ženskami se ne sme pokazati šele na sodišču, vendar že mnogo prej. Naša družba še vedno gleda na ženske, ki jim sodišče ne zaupa otroka v vzgojo, varstvo in oskrbo, kot na slabe matere. Ste že slišali, da bi o takih materah rekel kdo kaj dobrega? Prav zato je treba narediti korak naprej. Le tako bodo očetje povsem enakopravni," razsvetljuje Nussdorferjeva. In doda: "Nekateri očetje res občutijo obup, zato je treba o tem govoriti. Tematika je tako pereča, da letno na to temo dobimo več sto pisem." Z njo soglaša tudi Heliodor Cvetko: "Feminizacija pravosodja in strok, ki so tukaj praviloma vključene, verjetnost tozadevnih krivic povečuje. Kakor tudi predsodki in stereotipi okrog starševstva, predvsem pa razrušeni odnosi med bivšima partnerjema do te mere, da nista sposobna skupaj definirati 'dobro' njunega otroka, kaj šele v skladu s tem tudi ravnati." Preseneti: "Menim, da je pravosodni sistem kriv v manjši meri. Veliko bolj pa prav ljudje, ki so v te procese vpleteni. Zagotovo ima pri tem tudi precejšnji delež družba. Najtežje se je seveda boriti proti stereotipom in predsodkom. Težko je namreč dokazati, da z materjo (lahko) ni nič narobe, če je otrok dodeljen očetu, ali če z njim preživi več časa, kakor z njo. Prav tako je očetu težko ohraniti dober občutek (v sebi in pred javnostjo), če se odpove borbi za otroka ter v dobro otroka sprejme pogoje matere. V družbi namreč velja, da če se ne boriš, nisi pravi moški." Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pojasnijo: "Odločanje o zaupanju v varstvo in vzgojo je v pristojnosti sodišča, ki mora v vsakem primeru preučiti konkretne okoliščine z vidika otrokove koristi, pri čemer ima sodišče možnost odločiti, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo materi, očetu ali v primeru dogovora med staršema v skupno varstvo in vzgojo. Edino vodilo pri odločitvi je torej izključno otrokova korist, ne pa tendence družbe.
...nič drugače ni v Sloveniji in samo zanime me kdaj bodo naši vrli strokovnjaki to dojeli!
