Nimam veliko besed in izrazov, da bi opisal bolečino in žalost, ter frustracijo in jezo, ki jo doživljam zadnje dni ob spoznanju, da mi bivša odtujuje otroka pred mojimi očmi, še huje pa je spoznanje, da ji CSD in sodnica seveda s pomočjo sodne izvedenke zavestno pomagajo. Ne vem kaj naj še storim saj sem bil že vse povsod in kot pes prosil za pomoč, se ponižal, do take mere, da sem se odločil tudi čustva pokazati, kot je bolečina, žalost itd... seveda so to lepo izkoristili in me še bolj zabili. Popolnoma sem razčlovečen v smislu, da mi je sodnica vzela vse prav vse pravice, da se branim sam, saj sem moral zaradi finančne stiske odpovedati odvetnico, ki pa itak ni storila popolnoma ničesar razen, da je še poslabšla zadeve in me na zadnji obravnavi pustila na cedilu, kar je seveda moja bivša in njen odvetnik pridoma izkoristila in me s pomočjo sodnice še na novo obtožila različnih dejan, ki naj bi jih domnevno storil svojemu otroku. V življenju nisem doživel takega ponižanja saj kljub temu, da imamo izvedeniško mnenje, da vožnja ne vpliva na otroka toliko, da bi se ukinili stiki med tednom, je mater vztrajno trdila, da otrok po 5 letih še ni navajen 30 minutne vožnje in ji je celo sodnica diktirala v zapisnik in ji polagala besede v usta " gospa potem trdite, da se otrok še ni navadil vožnje, a to hočete povedat itd" . Seveda mi sodnica ni razložila moje pravice in dolžnosti, ker se branim sam in ko je zasliševala mojo bivšo sem mirno poslušal, ko pa sem jaz bil na vrsti mi je skakala v besedo non stop in sodnica nič. Ko sem pa zdvignil glas me je opozorila, da bom kaznovan, poleg tega mi ni razložila in omogočila, da jo jaz zaslišim in postavim vprašanja itd...To kako potekajo postopkih na sodiščih ko se govori o otrokovih pravicah je sramota ,da je ni primere a bojim se ,da ne bom zdržal več dolgo saj sem resnično psihično, čustveno in finančno zaradi več kot desetletje zlorabe s strani moje bivše, CSD, sodišč, izvedencev in tudi odvetnikov popolnoma na tleh. Kako naj se človek pobere v takih situacijah in še kar je najbolj pomembno kako naj pomagam svojemu otroku, ki je začela kazati že hude znake odtujitve? Vem samo, da ne smem odnehati saj si ne bom mogel oprostiti, pa če tudi umerem za to in sedaj sem definitivno pripravljen saj, če mi odvzamejo še drugega otroka ne vem če bom zmogel še najti smisel, da bi lahko še srečno in kolikor toliko spodobno živel. Odločil sem se ,da bom popolnoma vse objavil tukaj in na mojem osebnem blogu tako kot sem že začel skoraj pred enim letom a po drugi strani me je tako sram, da moram vso svoje življneje dajati na pladenj javnosti zato, da bi dosegel pravice kot oče, človek in starš, ter poskušal uveljaviti tudi pravice mojih otrok do stikov z mano in uveljaviti roditeljske pravice do nje. Vem, da se bodo večinoma odzvali tisti, ki se ne strinjajo z mano kot pa tisti, ki se in ki so pripravljeni pomagati ampak resnično nimam več kaj izgubiti saj je le bore malo človečnosti ostalo v meni. Na koncu zapisa lahko samo še v solzah zaželim svojemu sinu, ki so mi ga odtujili, vse najboljše saj je včeraj imel 17 let in ga nisem videl že 7let...vse najboljše sine moj.
...več o odtujevalnem sindromu si lahko preberete tudi tukaj
http://www.izgubljeni-princ.si/stran.php
?12
Očetje ZA pravice...zaustavimo diskriminacijo očetov in odtujevanje otrok!!!!
