Največja korist otroka po tolmačenju CSD, sodišč, izvedencev itd...

Največja korist otroka po tolmačenju CSD, sodišč, izvedencev itd...

DISKRIMINACIJA OČETOV IN ODTUJEVANJE OTROK

Sem oče, ki se že več kot 13 let borim z diskriminacijo očetov in za pravice mojih otrok do enakopravnih stikov z mano, ter za enakopravno starševstvo z bivšo partnerko, CSD-ji, sodišči, izvedenci itd... Odločil sem se, da začnem pisat "očetov blog" po vzoru nekaterih očetov iz sosednjih držav in povem svojo zgodbo v upanju, da me, kdo sliši ,ter verjame, in mogoče pomaga in pišem v upanju, da bo moje pisanje pomagalo tudi kakšnemu staršu in predvsem otrokom. Sosednji očetje so očitno veliko bolj napredni kot očetje v Sloveniji saj statistika danes v Sloveniji takšna, da po razvezi otroka dodelijo očetom 4% ,materam pa 96%!!! V sosednjih državah kot so HR,BIH,ČG,Srbija očetje dobijo otroke v skrb in varstvo v 20-25%!!!! Da o drugih državah EU niti ne govorim, ker me je sram pa še predsedujoči smo. Sprašujem se zakaj je tako in ali smo Slovenski očetje res toliko nesposobni, da ne znamo skrbeti za svoje otroke in ,da se ne borimo za njih in naše pravice, da smo očetje!!! Jaz svojega sina nisem videl že več kot 5 let ,ker mi ga je mati dolgoletno zlorabljala, manipulirala in odtujevalja z preprečitvijo stikov in z vzgajanjem otroka proti očetu, s pomočjo CSD-ja in izvedencev so dosegli, da je povedal, da si me ne želi videti. Nihče od naših veleumnih strokovnjakov pa niti najmanj zanimalo zakaj ima moj sin tako odklonilen odnos do mene še posebaj zato, ker nikoli nisem niti roke dvignil nanj, niti zakričal kaj šele, da bi ga manipuliral ali zlorabljal kot je to počela mati. Seveda tudi sam nosim del krivde saj sem v določenem trenutku življenja zaradi osebnostne stiske ,ki sem jo doživljal ob tem, precej na tleh in se kasneje pobral, a namesto, da bi mi CSD in država to štela za pozitivno so to izkoritili proti meni in me še bolj diskriminirali. Za hčerko pa se še danes borim, da dosežem vsaj enakopravne stike in žal v Sloveniji praktično ne obstaja kakršnakoli pomoč za očete in za odtujene otroke in se očetje, ki nas je kar veliko borimo vsak zase in seveda na takšen način nimamo nikakršnih možnosti, da zmagamo proti sistemu, stereotipnim razmišljanjem, diskriminaciji itd...Mislim, da širša javnost nima blage veze kaj nam počnejo na CSD-jih, potem razne sodnice in izvedenci, da ne govorim koliko otroških življenj so že uničili in nadaljujejo in nihče ne stori NIČ!!! Meni so dodelili soc.delavko ,ki ima že kazensko ovadbo zaradi številnih nepravilnosti in zlorabe položaja, da ne govorim, da je takih ogromno a do sedaj še nihče ni bil obtožen! V Sloveniji je prometni prekršek bolj pomeben kot pa pravice otrok!!!! Rad bi vas samo opozoril, da bom zelo direkten in bom objavljal vse, kar mi je z zakonom dopuščeno, da razkrijem vse ,ki nam uničujejo otroke in naša življenja!

Lep pozdrav vsem dobrim očetom in materam

Slavko Majkić


Goodbye daddy ,Danska...priporočam ogled kontraverznega dokumentarca o lažnih ovadbah in diskriminaciji očetov, ki je bil prepovedan!

http://video.google.com/videoplay?docid=4575261205946850304


Intervju s 16 letno deklico, njeno mlajšo sestro in očetom (ki je bil tudi tri mesece zaprt), ki sta v Angliji dosegli na sodišču, da sta se po 6 letih odtujevanja s strani matere, CSD,sodišč in izvedencev vrnile očetu. (ni prevoda)

http://www.youtube.com/watch?v=YerBucz2Fys



GOODBYE DADDY, DANSKA

Loading...

Dan očetov 15.06.2008

Loading...

torek, 15. april 2008

MLADOLETNICA TOŽI DRŽAVO ZARADI UNIČENEGA OTROŠTVA

MLADOLETNICA TOŽI DRŽAVO: NA SODIŠČU SPET O OŠKODNINI ZA UNIČENO OTROŠTVO
Mladoletnica toži državo: Na sodišču spet o odškodnini za uničeno otroštvo
Sodišče mora še enkrat odločiti o tožbi mladoletne Daše Jež, ki od države zahteva odškodnino zaradi ravnanja državnih organov

ponedeljek, 14.04.2008
Tekst: Sven Berdon

LJUBLJANA - Dobrega pol leta po tem, ko je ljubljansko višje sodišče razveljavilo odločitev okrožnega sodišča, ki je zavrnilo odškodninsko tožbo mladoletne Daše Jež proti državi, se je na tukajšnjem okrožnem sodišču začelo novo sojenje v tem občutljivem primeru.


Naj spomnimo, da danes 16-letna Daša od slovenske države terja rekordno odškodnino v višini skoraj 4,2 milijona evrov. Na sliki: Stojan in Daša Jež. (Foto: Dokumentacija Dnevnika)


Naj spomnimo, da danes 16-letna Daša od slovenske države terja rekordno odškodnino v višini skoraj 4,2 milijona evrov. Njen oče in zakoniti zastopnik Stojan Jež namreč državnim ustanovam (od celjskega sodišča do centra za socialno delo v Žalcu) očita, da po razvezi staršev niso upoštevale njene želje in ji omogočile, da bi živela pri očetu v Veliki Pirešici pri Žalcu in ne pri materi v Ljubljani, čeprav je to ponavljala ves čas.
Sodišče bo postavilo izvedenca


Včerajšnje sojenje ni trajalo dolgo. Okrožno sodnico Mojco Lobnik je najprej zanimalo, ali lahko stranki prideta do kakšnega dogovora, vendar je državno pravobranilstvo vztrajalo pri neutemeljenosti tožbe, čeprav je višje sodišče v veliki meri pritrdilo pritožbi Dašinega pooblaščenca, odvetnika Boštjana Verstovška. Pravobranilstvo je sodišču nato predalo pripravljalno vlogo, v kateri je pojasnilo svoje »materialno pravno stališče v tej zadevi«, kar je Verstovšek takoj ocenil kot novo zavlačevanje državne strani: »Po odločitvi višjega sodišča so imeli več kot pol leta časa za pripravo vloge, zato bi jo lahko vložili pravočasno, ne pa šele zdaj.«

Sodišče se je kljub temu odločilo, da mora tožeča stran v roku 15 dni odgovoriti na navedbe državnega pravobranilstva, sodišču pa mora sporočiti tudi vprašanja, ki jih bo pripravila za sodnega izvedenca psihologa. Sodišče bo izvedenca, ki bo pripravil strokovno mnenje o primeru, izbralo v kratkem, sojenje pa je zaradi tega preloženo za nedoločen čas. Najverjetneje se bo nadaljevalo v začetku poletja.
Sojenje pred drugim sodnikom


Prav postavitev izvedenca je bila ena od spornih točk na prvem sojenju, saj je sodnica Božena Novak, ki je vodila primer, zavrnila Verstovškov predlog za zaslišanje psihologa, češ da »za kaj takšnega ni potrebe«. Sodnica je nato tožbo proti državi zavrnila, Verstovšek pa je spisal obširno pritožbo na višje sodišče, ki se je strinjalo, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno in relativno kršitev določb zakona o pravdnem postopku, ko je samo ugotavljalo tudi dejstva, ki jih država kot tožena stranka sploh ni zatrjevala in je zanje izvedela šele s sodbo. Višje sodišče je Verstovšku pritrdilo tudi v številnih drugih očitkih, ugodilo pa je tudi njegovemu predlogu, da naj primer v novo sojenje dodeli drugemu sodniku, kar se ne dogaja ravno pogosto. Okrožno sodišče bo moralo na novem sojenju med drugim presoditi o tem, ali je šlo pri štiri leta trajajočem postopku, ki bi ga morali obravnavati prednostno, za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

Dekličin oče Stojan Jež že od začetka postopka vztraja, da so slovenske institucije kršile ustavo ter številne zakone in mednarodne pogodbe, denimo konvencijo OZN o otrokovih pravicah. Daša je morala zaradi tega po razvezi staršev prestajati dolge sodne postopke o dodelitvi otrok, državni organi pa so ji največjo škodo povzročili s tem, da so bili ves čas gluhi za njene želje. Vse skupaj je trajalo skoraj štiri leta, dokler ni marca 2002 zadeva dobila epiloga na ustavnem sodišču. Daša se je takrat lahko vrnila k očetu, šele dve leti pozneje pa je lahko za njo prišla tudi mlajša sestra Asja, v imenu katere je Stojan Jež prav tako vložil tožbo proti državi, vendar ta še čaka na obravnavo.

sreda, 09. april 2008

7. april Svetovni dan spomina na očete,ki so naredili samomor, uničeni zaradi odtujitve otrok




Press Release Association Figli Negati - PAPA' C'ERA - DADDY WAS HERE - PAPA N'EST PLUS LA'


On next April 7th, Piazza di Spagna in Rome (from 10.00 to 13.30), will take place the third World Memorial Day in remembrance of all those Dads in the world who killed themselves destroyed by the pain because the contacts with their children were blocked in separation.

The symbol date of April 7th originates from the suicide of the Aosta (Northern Italy) Junior School teacher, Antonio Sonatore, who gave himself fire on 7 April 1996 in front of the Court House at Aosta as the judge prevented him from seeing his daughter after the separation with his wife.

Demonstrators want to make separated fathers awake of the emotional difficulties that generate suicides and murders.

There are no structures in Italy for the protection of fathers. Many distraught fathers are dangerous for themselves and for others.

All over the world, each year, about a thousand fathers die of suicide or suicide-murder.
In front of such a continuous slaughter, Institutions should duly intervene through concrete and precautionary actions.

At noon we will observe a 1-minute of silence to commemorate also Daniele De Nicola (who killed himself on 15 November 2007 forgotten and abandoned after his son was abducted) and to commemorate all those fathers that could not avoid suicide tragedy.
Italian and foreign associations have joined the world event.

The President
Giorgio Ceccarelli
+39 339 2753088

Več o tem si lahko preberete na spodnji povezavi oziroma uradni stranici društa "Figli Negati", ki se v Italiji bori proti diskriminaciji očetov in odtujevanju otrok.
http://www.figlinegati.it/news-aprile200
8.htm

ponedeljek, 07. april 2008

DANES ME JE SRAM, DA SEM MOŠKI,OČE IN DRŽAVLJAN SLOVENIJE

Danes me je resnično sram, da sem moški,oče in državljan Slovenije. Odkar sem začel javno pisat in opozarjat na diskriminacijo očetov in o otujevanju otrok s strani bivših partnerjev,CSD,sodišč,izvedencev,odvetnikov in zadaj bom dodal še nekaterih medijev, doživljamo jaz in nekateri drugi očetje grožnje, izsiljevanja ,posmehovanja ,žalitve itd...od bivših partnerk,tašč,odvetnikov, celo nekaterih novinarjev in medijev in kar je najbolj žalostno od nekaterih uslužbencev državnih organov.

Ta vikend sem bil v Kranjski Gori, kjer sem se udeležil seminarja za sodnike in trenerje pod okriljem Kickboxing zveze Slovenije. Noč iz sobote na nedelje nisem mogel zaspati,saj me je poklical moj dober prijatelj in seveda oče, ter mi povedal, da ga je klicala ena novinarka in ,da mu celo grozi, da bo izgubil otroke in, da ga bo uničila itd...Popolnoma sem ostal brez besed, čeprav sem pričakoval kaj takega predvsem tudi zato ,ker je bila Erin Pizzey v Sloveniji in se je začelo malo več pisat o nasilju v družini in, da niso samo moški nasilneži.

Potem v nedeljo pozno popoldan pridem domov in pogledam e-pošto in mi piše še en drug oče, da mu grozijo bivša in tašča itd...,ker sem objavil njegovo zgodbo.

Zvečer sem se želel malo sprostiti in sem se ustavil na programu POP TV v oddaji " A si ti tud not padu" in sem res čisto not padu v bolano slovensko mentaliteto. Na začetku sem se še smejal a ko je bil skeč o očetih, ki jih žene pretepajo mi je postalo slabo. To naj bi bil slovenski humor! Po vsem tem ,kar doživljamo nas še javno žalijo in iz nas delajo "copate" itd...ne vem ...mogoče se po Raca želeli predstaviti kot idealnega slovenskega moškega. Ta POP TV si res vse dovoli in se vedno znovo izkoriščajo težave ljudi za promocijo in gledanost.

Tudi meni grozijo nekateri ,ki so zaposleni v držanih inštitucijah, da me bodo ustavili,uničili in ne vem kaj še in, da bom vse izgubil,službo,otroka itd...(kot, da nisem ...že zdavnaj) od partnerjev pa smo itak deležni groženj že ves čas.

Sparšujem vas (vem, da spremljate vse ,kar počnem...center za informatiko RS in podobni) ali nam niste že dovolj hudega storili? Ali res mislite, da se bomo ustrašili,takih pritiskov in groženj...mi ,ki smo doživeli že toliko hudega od te države? Vsi se zdaj zgražajo nad nami,češ, da izpostavljamo otroke itd...,da želimo biti v medijih, da želimo futrat svoj ego. Tipično slovensko malomeščansko stereotipno razmišljanje. Samo zato,ker je par člankov izšlo v medijih, kjer so očetje povedali svoje zgodbe in seveda zaradi Erin Pizzey, ki se javno upa podirati stereotipna razmišljanja. Sparšujem jaz vas...kaj ste storili, da bi zaščitili te očete in predvsem njihove otroke?

Res me je sram, da sem moški,oče in državljan Slovenije, ampak samo danes jutri pa bom spet ponosen...da sem moški in oče.

P.S. Pa vsak čast nekaterim novinarjem,ki so pripravljeni poslušat in pisat o tem...oni že sami vedo kateri so...

Na spodnji povezavi je Goran Cipar oče,ki na hrvaškem javno govori o tej problematiki in so mu posvetili celo odajo vsak teden na RadiuAktiv...upam, da bomo tudimi kaj takega dosegli v bodočnosti...bravo Gorane
ocev_blog20080404.mp3 (Predmet audio/mpeg)

PROSIM ,NE TEPI ME ,DRAGA




(za povečavo članka v Žurnal-u klikni na članek)


ERIN PIZZEY,BORKA ZA ŽRTVE NASILJA (članek v Indirekt-u)

Slovenska vlada ne razume koncepta varnih hiš

31.03.2008

Erin Pizzey je ustanoviteljica prve varne hiše na svetu. Sama prav tako prihaja iz nasilne družine, zaradi česar je imela, kot pravi, uničeno otroštvo. Ko je odrasla, je spoznala zgodbo svojih staršev in lahko jih je razumela. Očeta in matere ne opravičuje, vendar razume, da nista znala drugače. Erin se že več kot 30 let bori za zaščito žrtev nasilja ter za odpravo nasilja v družinskem okolju. Ko se danes ozre nazaj, se zave, da je bilo vredno.


Od kod je prišla ideja za ustanavljanje varnih hiš?

Bilo je daljnega leta 1971, ko sem se zapletla v manjši spor s feminističnim gibanjem. Obiskovala sem njihove shode ter poslušala, kaj so ženske tam govorile. Bila sem poročena, imela sem otroke, mačko in psa. Vse, kar sem slišala iz njihovih ust, pa je bilo, da je družina nevaren prostor za ženske in otroke in da bi morali moške izključiti. Vstala sem in rekla, naj se malo ustavijo. Povedala sem, da sem poročena ter da imam možnost ostati doma, saj moj mož dela ter tako plačuje račune in skrbi zame. Zanimalo me je, kako sem zatirana. Povedala sem jim, da ne vedo ničesar o življenju običajne ženske ter da so radikalne feministke, ki so izdale lastne moške. Seveda so mi prepovedale hoditi na njihove shode, zato sem v londonskem Chaswiku najela majhno hišo, ki je imela zgolj štiri sobe, kuhinjo ter stranišče na vrtu. Želela sem odpreti družbeni center, kjer bi se ženske lahko srečevale. Kmalu je v hišo prišla prva ženska, Kathy. Privzdignila je zgornji del obleke in pokazala telo, polno modric, ter dejala, da ji nihče ne želi pomagati.

Vas je to spomnilo na lastno otroštvo?

Sama sem bila prav tako trpinčen otrok. Do mene in mojih dveh bratov ter sestre sta bila nasilna tako oče kot mama, ona morda celo bolj. Oče je bil diplomat in potovali smo po vsem svetu. Živeli smo v izobilju, a smo bili zaprti v zlati kletki, kjer so se dogajale strašne stvari. Nekoč sem učiteljico v šoli prosila za pomoč, vendar me je zavrnila. Takrat so bili pač takšni časi. Vendar za nasilje mojih staršev ni bilo nobenega izgovora. Ko sem odrasla, sem sicer spoznala, da sta tako oče kot mati imela grozno otroštvo. Moj oče je bil najmlajši od 17 otrok, njegov oče je bil alkoholik in v družini je bilo veliko nasilja. Mamina mati je umrla pri porodu, ko je bila moja mama stara pet let. Njen oče, ki je bil že takrat nasilen, se je nato znova poročil z zelo nasilno in zlobno žensko, ki je mojo mamo sovražila. Čeprav sta oče in mati imela možnost, da se ne zatečeta k nasilju, tega nista storila. Tako sem počasi razumela, da se temelji nasilnega človeka postavijo v zgodnjem otroštvu.

Prepričani ste, da nasilje ni vprašanje spola, temveč družine.

Zagotovo. Otrok se rodi kot genski paket, 50 odstotkov mame in 50 odstotkov očeta. Rodi se kot nepopisan list papirja in nasilje nikakor ni vprašanje spola. Otrokove poti v možganih ustvarjajo izkušnje in nič drugega. Če so te slabe, polne nasilja in nevarnosti, ima otrok zelo malo možnosti, da bo odrasel v normalnega človeka.

Moški so prav tako lahko žrtve nasilja.

Zagotovo. Najnovejše raziskave kažejo, da je v Veliki Britaniji trpinčena vsaka četrta ženska in vsak šesti moški. Večina moških pač ne bo vzdignila roke nad žensko. Ti moški bodo v nasilnem razmerju trpeli enako, kot trpi zlorabljena ženska. Neka ženska, ki je pretepala svojega moža, mi je povedala, da je mož nikoli ne udari, če bi jo, pa bi jo zagotovo poškodoval. Lahko vam povem tudi zgodbo o nekem moškem, ki ga je žena prav tako pretepala. Imela sta dva otroka, žena je bila izjemno lepa, a tudi izjemno nasilna, vendar je mož ni nikoli udaril nazaj. Ko je izvedela, da jo namerava zapustiti, ga je na božično jutro zabodla v vrat. Takšnih zgodb je sicer zelo veliko, vendar pa se o nasilju nad moškimi pač ne govori toliko, kot se govori o trpinčenih ženskah. To je dejstvo.

Kaj se mora zgoditi v glavi žrtve, da se ne vrne več k tistemu, ki jo ali ga pretepa?

Če so to nedolžne žrtve, ki niso vajene nasilja, jim dejstvo, da bodo zapustile partnerja, ne predstavlja nobenih težav. Morda ljubijo svojega partnerja, vendar nasilje ni njihov slog življenja in take žrtve se običajno nikoli ne vrnejo nazaj. Ženske in moški, ki so odvisni od nasilnega razmerja, saj je to edino, kar poznajo, pa potrebujejo strokovno pomoč. Prevzeti morajo svoj del odgovornosti za nasilje v razmerju.

Kakšne se vam zdijo razmere glede varnih hiš v Sloveniji?

Strokovni delavci pri vas se soočajo z velikimi težavami, saj vlada celotnega koncepta varne hiše sploh še ni sprejela. Zelo malo pomaga pri financiranju in tudi podpora je izjemno nizka. Ženske, ki najbolj potrebujejo varne hiše, imajo težave. Problem je v tem, da sta pri vas oba tipa žensk nameščena na istem kraju. Tako tiste, ki so nasilne in ki povzročajo težave, kot tiste, ki so nedolžne žrtve nasilnih partnerjev in bi se nasilja želele rešiti, so nastanjene skupaj. Nedolžne žrtve bodo težko pripeljale svoje otroke v nov krog nasilja in zato pogosto v varnih hišah ne zdržijo. Treba je začeti graditi dve različni vrsti varnih hiš. Ena bi bila terapevtska skupnost za vse nasilne posameznike, druge hiše pa bi bile zgolj varne hiše. Zagotovo pa ste v vaši državi še zelo na začetku, kar se tiče problematike varnih hiš. Najpomembnejše pa je, da ne krivite moških in jih nimate za sovražnike. Treba je izobraževati socialne delavce, vladne agencije, sodišča, saj se morajo vsi začeti zavedati, da nasilje ni vprašanje spola.

Kakšna je torej vloga vlade pri teh vprašanjih?

Tudi vlada mora najprej razumeti, da nasilje ni vprašanje spola ter da je glavno vprašanje prihodnost otrok. Spoznati mora, da družinsko nasilje sproži novo nasilje v otrokovem odraslem življenju.

Ali obstaja država, v kateri je nasilje najbolj razvito?

Kanada je izjemno nasilna država. Tam sem bila šest tednov in sovražnost med moškimi in ženskami je neverjetno očitna. Država je grozljivo območje in odnosi med spoloma so izjemno napeti.

Rodili ste se na Kitajskem. Ali tam obstajajo varne hiše?

Ne še, vendar jih začenjamo postavljati. Vzpostavljati smo začeli dialog in prepričana sem, da nam bo kmalu uspelo. Odpiramo varne hiše po Bližnjem vzhodu, odprli smo jih tudi že v Rusiji. Nekega dne se bom ozrla nazaj in vedela bom, da se je izplačalo.

Se pravi, da je bilo vredno?

Seveda. Dosegli smo neverjeten razvoj. Pred skoraj 40 leti je obstajala zgolj majhna hiša v Chaswiku s štirimi spalnicami. To je bilo vse. Danes pa je koncept varnih hiš mednaroden. Zagotovo je bilo vredno.

Ali se nasilni ljudje lahko spremenijo?

Zagotovo. Vsak človek se lahko spremeni in to je smisel življena.


Pizzeyjeva : NASILJE V DRUŽINI JE ŠE VEDNO TABU!

Ljubljana - Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je gostila ustanoviteljico prvih varnih hiš na svetu Erin Pizzey.

Ta je predstavila svoje poglede na nasilje v družini. "Dogodki, kot je današnji, veliko pripomorejo k govoru o nasilju v družini, ki je kljub temu, da je globalni problem, še vedno tabu," je prepričana Pizzeyjeva.

"Zlorabljene ženske so nedolžne žrtve, v tem položaju se lahko znajde vsakdo, tako moški, kot ženska. Ljudje se zaljubijo in nato ugotovijo, da živijo s surovežem, ki svoj pravi obraz pokaže le doma. Medtem, ko zunanji svet misli, da gre za dobrega človeka, njegovo nasilno stran spozna le njegova družina," je danes na pravni fakulteti v okviru svojega predavanja dejala ustanoviteljica prvih varnih hiš za ženske.

Ženske, žrtve lastne nasilne preteklosti

Pizzeyjeva je pojasnila razliko med zlorabljenimi ženskami in ženskami, nagnjenimi k nasilju. Ženske, ki jih je označila kot nagnjene k nasilju, so po njenih besedah žrtve lastne nasilne preteklosti, saj so bile žrtve nasilja in zlorab kot otroci. "Te ženske niso poznale mirnega družinskega življenja in so nasilne do vsakogar, tudi svojih otrok, zato so najbolj potrebne pomoči," ocenjuje ustanoviteljica varnih hiš za ženske.

Po njenih besedah lahko ženske, nagnjene k nasilju, ostanejo v varnih hišah kolikor dolgo želijo in tako dobijo občutek, da lahko živijo mirno življenje v vsakdanjem okolju. "Tako so sposobne ustvariti tople in ljubeče odnose, kar pa je dolgotrajen proces," je dejala Pizzeyjeva.

"Nihče si ne zasluži nasilja"


Ob tem je zanikala kritike feministk, ki so jo obsodile namigovanja, da si žrtev nasilje zasluži. "Nihče si ne zasluži nasilja," je poudarila. Pizzyjeva pojasnjuje, da niso napadalci samo moški. "Obstaja mnogo žensk, ki so nasilne in potrebujejo pomoč," je prepričana.

"Rane se zacelijo, otrok pa ne more odrasti brez starševske ljubezni"

Po njenih ocenah je namreč vedno več moških žrtev nasilja. Na vprašanje, zakaj se o tem ne govori, je Pizzeyjeva odgovorila, da so jo označili za sovražnico žensk, ko si je upala na glas povedati, da so lahko tudi ženske nasilne.

Obenem je ustanoviteljica varnih hiš poudarila, da bi morali nasilni starši, ki se zavedajo, da niso kos svoji nalogi, poiskati pomoč. "Rane se zacelijo, otrok pa ne more odrasti brez starševske ljubezni," pojasnjuje.

O nasilju v družini je treba govoriti v javnosti


Pizzeyjeva pravi, da je treba o nasilju v družini govoriti v javnosti, saj je nasilje še vedno tabu in ostaja za zidovi domov. Del krivde zvali tudi na feministke, ki so po njenem vse moške označile za potencialne nasilneže. "Moje varne hiše uporabljajo drugačen pristop: Nekomu, ki je bil vzgojen v nasilnem okolju, skušamo pokazati, da to ni nujno tudi njena ali njegova prihodnost," je poudarila Pizzeyjeva.

Ob vprašanju, ali imamo v Sloveniji po njenem mnenju dovolj varnih hiš, meni, da ne. Njeno glavno sporočilo Sloveniji pa je, da moramo biti odprti in pošteni.


Za ogled intervjuja z Erin Pizzey klikni na spodnjo povezavo

WPN.TV - Web Private Network - advertise yourself.™

sreda, 02. april 2008

OČE V "PREPADU" TISOČLETJA 1.del

OČE NA PREHODU TISOČLETJA

Družba brez očetov - družba brez trdnih vrednot

(Po Jeanu-Marie PETITCLERC pripravil Branko Balažic)


OČETOVA VLOGA

Oče, popolnoma pozabljen v letih 68-98. V razrahljani družini mnogo otrok raste brez očeta oziroma v očetovi odsotnosti. Zelo razširjeno nevljudno in nasilno obnašanje pri odraščajočih mladostnikih odseva krizo očetovske avtoritete.

Očetova vloga se ne sme skrčiti samo na področje družinske intimnosti, ampak da vključuje pomembno socialno razsežnost: uvajanje otroka v družbeno življenje.

Vsi smo izzvani z vprašanjem, zakaj danes narašča nasilje med otroki in odraščajočimi. Najbolj pa nas čudi in vznemirja, da toliki med njimi odklanjajo smerokaze (znamenja) in omejitve. Odklanjanje - pri tem se opiramo na teze Tonyja Anatrella - je neposredno povezano z izginjanjem očetove vloge v naši sodobni družbi.

“Družba brez očeta, družba brez smerokazov (smiselnih znamenj). Za to besedno igro (franc: pere-repere) se skriva globoka resnica. Mnogi otroci in odraščajoči, ki sredi svojega vsakdana niso poznali očeta, odraščajo kot brez busole.” Tem osebnostim pogosto manjka trdna očetova podoba ali možnost, da pristopijo k očetovski simboliki, da premagajo svoj narcizem ali zagledanost vase. Pomanjkanje ali omalovaževanje očetove podobe v naši družbi je vir nasilja.” Oče je namreč resnično simbol duševne avtonomije, zunanje stvarnosti in smisla za zakon.” (T. Anatrella “La violence - Transgression” v zbirki “La violence chez les jeunes”.)


Izguba zaupanja in ne odpoved!

Ugotovitev, da je zabrisana očetova vloga, nas ne sme navesti, da bi se oprijeli lahkotne teze, ki je tako razširjena v političnem in medijskem pogovoru in očetom očita, da so odpovedali.

Jaz bi s svoje strani zavrnil preveč razširjene govorice o takoimenovani “očetovi odpovedi”. Vsak teden srečujem očete, ki imajo težave s svojimi otroki, ki so jih problemi prehiteli, ki trpijo.

Le malo srečam takih, ki so odpovedali. Odpovedati bi pomenilo vedeti, kako je treba postopati, pa ne imeti poguma, da bi to uresničili. To prav gotovo ni problem očetov, ki jih srečujem.

Gotovo so tudi očetje, za katere bi mogli reči, da so odpovedali. Toda najdemo jih v vseh sredinah. Ti niso številčnejši niti v prikrajšanih niti v privilegiranih okoljih.

Ne, za večino očetov je izraz odpovedati napačen. Bolje bi bilo, če bi - vsaj v večini primerov- rekli z A. Jazoulijem, sociologom, ki je veliko delal v izredno problematičnih mestnih četrtih, da so odrinjeni od izvrševanja svoje očetovske funkcije.

Zabrisane očetove pravice

Poudarimo najprej zabrisanje očetovih pravic v razvoju naše družbe. Zakona z dne 4. junija 1970 in 3. januarja 1972 sta znatno oslabila očetovo podobo, četudi sta hotela pravičneje razdeliti avtoriteto. Če se namreč lahko razveselimo zakona z dne 4. junija 1970, ki nadomešča starševsko avtoriteto z očetovsko mogočnostjo (oče in mati sta enakovredna, kar je bilo v skladu z razvojem moralnih navad (moeurs), pa je zakon z dne 3. januarja 1973, ki daje starševsko pravico izključno neporočeni materi, imel strahotne posledice. Gotovo, oče more priznati svojega otroka, ne more pa izvrševati starševske oblasti, razen če izrecno prosi sodnika - kar pa traja dolgo in veliko stane in je negotovo: pa tudi mati mora na to pristati.

Ko je bil ta zakon objavljen, je bilo sorazmerno malo otrok rojenih zunaj zakonov. Danes pa jih je okoli 40%. Zakonodajalec je torej očetom odvzel sredstva, da bi izvajali svojo avtoriteto, javno mnenje pa jim očita, da so odpovedali!

Morali smočakati na zakon z dne 8. januarja 1993 (21 let za tem!), da smo zopet lahko govorili o o povezanem izvajanju starševske pravice. Oče pa mora zopet to želeti. V primeru zakonskega otroka je oče določen. Pri nezakonskem otroku je prepuščeno svobodni volji!

Govoriti moramo tudi o ločenih očetih. V Franciji jih samo 15% ohrani skrb za otroke. Je pa okoli 60% otrok iz ločenih zakonov, ki nimajo več stika s svojim očetom. Torej je pogostokrat težko za ločenega očeta, da bi še naprej opravljal očetovsko funkcijo!



Diskreditiranje očetov – odvzeta legitimnost

V četrti, kjer delam, se postavlja vprašanje o legitimnosti oziroma verodostojnosti, tudi ko je oče navzoč, kadar je pravi zakonec. Dotakniti se moramo tukaj problema druge generacije brezposelnih, to je otrok, ki niso nikoli videli svojih staršev zaposlenih. Za razliko od njihovih starejših otrok, ki so videli svoje starše hoditi na delo in imajo torej v glavi podobo staršev, vključenih v delo in so sposobni sočustvovati z očetom, ki je izgubil delo, pa oni odraščajo, ne da bi imeli podobo o zaposlenih odraslih.

Kot ilustracijo bom povedal zgled o fantiču enajstih let, kateremu je oče zvečer prepovedal iti ven, pa je zaloputnil vrata in dejal:

“Poslušaj me, oče, ves dan sem v šoli delal. Sedaj pa imam pravico, da se malo sprostim. Ti pa, ki ves dan nič ne delaš, mi nimaš pravice prepovedati!” In na tega očeta, ki čuti, kako mu solze polzijo po licih, ker je ugotovil, da je pred svojim paglavcem izgubil verodostojnost, vse institucije s prstom kažejo, da je odpovedal.

Ko se zjutraj ob osmih sprehajate po stopniščih mestnih stolpnic, vidite edino dejavnost otroke od 8-14 leta, ki gredo v šolo. Starejši več ne gredo v šolo, starši pa spijo.

In če ste še vedno v obdobju, ko otrok hodi v šolo, veste, da so izdatki za šolo pomemben del družinskih izdatkov; drugače rečeno, otrok misli, da on s svojim delom v šoli prispeva k družinskemu proračunu. Starši mu pravijo: “Moraš iti v šolo, sicer nam odvzamejo prispevek za brezposelne.” Tako otrok postane vsemogočen. Kaj bo mogel reči oče , ker ne hodi na delo, otroci pa morajo zgodaj vstati, da gredo v šolo.

Ko govorimo o odpovedi očeta, smo v slepi ulici. Naša družba jim zaradi razmer odrinjenosti, v katerih živi del odraslih, ne dovoli, da bi bili v očeh otrok verodostojni.

Zato je težavna identifikacija odraščajočega mladostnika s svojim očetom, gre za mehanizem, ki preprečuje odraščajočemu, da bi postal nasilen, ker oče omejuje instinkte otrokove vsemogočnosti in ga uvaja v realnost.


Težave skladnosti

Danes oče občuti še neki drug problem: težave, da bi živel v skladu s svojo okolico.

Kajti mi danes živimo v gibljivem in pluralnem svetu. Otrok in odraščajoči nista danes več člana vaške skupnosti in družine.

Vsakdo živi svoje življenje v različnih krajih. Giblje se med šolskim in trgovskim, športnim in družbeno kulturnim centrom; postajamo nomadi, ne da bi se tega zavedali. Vsak od teh krajev ponuja mnogo verskih, političnih ali moralnih, pa tudi praktičnih mnenj.


Skupek teh dejavnikov ustvarja relativizacijo temeljnih izkušenj in razvidnosti družinskega ali kulturnega okolja, iz katerega je odraščajoči izšel. Od tod izhaja odrivanje vrednot, čemur je prejšnja generacija rekla izguba vrednot. Dejansko ni več socialnega soglasja glede klasifikacije vrednot. Zato je veliko težje vzgajati za vrednote! S karikaturo bom opisal to težavo pogovora med očetom in sinom:

Oče: “Moj sin, je pač tako!”

Sin: “Je pač tako, kakor ti misliš, očka! in jaz ti ne prepovedujem tako misliti, če si s tem srečen, kajti jaz sem toleranten... Toda to ni tako, ker ti misliš, da je tako! Poslušam starše svojih tovarišev, gledam televizijo, in ti mi govorijo drugače.”

Danes bo torej veliko težje igrati vlogo očeta kakor včeraj. Kajti ni več mogoče posredovati vrednote naprej z ukazovanjem, ampak s pričevanjem.

Diskvalifikacija očeta

Vidimo torej, da ni treba govoriti o odpovedi očeta, ampak o diskvalifikaciji očetov s strani družbenega okolja. Govoriti moramo o prevladujočem vzorcu, ki ga razširjajo družbena občila, o odsotnem, ponižanem in nesposobnem očetu. V filmu “Sovraštvo”, ki so ga vrteli v Chanteloup, se oče ne pojavi niti enkrat!

V večini scenarijev televizijskih nadaljevank je oče predstavljen kot nesposobnež, ki se ne more vživeti v vlogo vzgojitelja, se ne more zanimati za odraščajoče, kaj šele da bi bil kos zahtevam življenja v družbi in da bi karal, kadar je to potrebno. Razen če je to vzorec očeta-šleve, ki prevladuje in pravzaprav ni oče, ampak bolj starejši brat ali stric.

Oče je enostavno pootročen in ga ne priznavajo in ne pooblaščajo, da bi izvrševal svojo očetovsko oblast.Višek te vrste je “Madame Doubtfire”! (Francoski film s slovenskim naslovom “Očka v krilu”)

Pri tej splošni sliki je treba posebno mesto pripisati razmeram priseljevanja (imigracije).

"Iztrgani iz svoje širše družine, ki je ostala doma, kateri morajo pogosto polagati račun, izpostavljeni brezposelnosti, prisiljeni k slabo plačanemu delu, v prvih časih brez pravega mesta v okolju, ki bi jih moralo podpirati, priseljeni družinski očetje vnaprej plačujejo ceno pustolovščine, ki prinaša koristi šele na daljši rok.

V Franciji so otroci svobodni, da prihajajo in odhajajo, kadar hočejo, preveliko zaupanje učiteljem in dopuščanje telesne kazni pa so vir kulturnega nesoglasja, ki ima lahko težke posledice. Poseg socialne službe in zlastni otroškega sodnika doživljajo kot nasilje nad družinsko intimnostjo, vnaprejšnja diskvalifikacija očeta, čigar kulturni upor obstaja v tem, da gre v pokoj (A. Bruel. Un avenir pour la paternité - Editions Syros - Paris 1998).

Kolikokrat sem mogel v svoji praksi opazovati očete, ki so jim zlahka pripisali, da so odpovedali, potem ko gredo v pokoj, kajti tak položaj v njihovih očeh predstavlja edino možno pozicijo, da ohranijo svoje dostojanstvo.

OCE06m.jpg (20807 bytes)


Šest podob očeta

Kako se konkretne težave pri opravljanju očetovske službe zrcalijo v konkretnem življenju? Na kratko in zelo shematsko bom podal nekoliko karikirano paleto šestih portretov očetov, kot jih srečujem v svoji praksi.

Odsoten oče

Lahko je resnično odsoten. Če je ločen ali razvezan, naleti na velike težave, da bi se srečal s svojimi otroki in si ne prizadeva, da bi te težave premagal.

Pa tudi če je navzoč, se lahko napravi odsotnega. Ker se ne čuti več enakopravnega v svoji družini, beži pred njo, se potika po kavarnah, prihaja pozno domov in noče vstati, ko se otroci odpravljajo v šolo.

Zasmehovan oče

To je oče, ki trpi, ker je vedno bolj izrinjen iz kulturnega okolja. Kadarkoli spregovori, se izpostavi posmehu lastnih otrok, ki se bolj znajdejo v sodobni kulturi kot on. Njegova avtoriteta je v spodkopana v temeljih.

Pogostokrat se zgodi, da uradne ustanove prispevajo k temu smešenju, ne da bi se tega zavedale. Otrok bo v šoli preverjal to in ono očetovo misel. Toda učitelj ali profesor na hitro popravi, ne da bi si vzel čas in pomislil, zakaj ima otrok takšno stališče. Zato otrok polagoma ne bo več verjel očetovi besedi. Kakšno trpljenje za očeta, zlasti kadar mati potegne z otroki.

Tu bi lahko govorili o očimih, ki jih otroci nenehno zasmehujejo in jim nočejo priznati nobenega mesta.

Nasilen oče

Tretja podoba predstavlja nasilnega očeta. Ker je potlačen na vseh drugih področjih, bo kazal svojo navzočnost z nasilnostjo. Ta bo postala način izvajanja njegove avtoritete.

Spominjam se dečka, ki sem ga spremljal v času njegovega študija. Bil je čisti odličnjak, ki mu je uspelo vpisati se na licej. Bolj ko se je deček povzpenjal v razredih, bolj je oče, ki se je čutil vedno bolj nemočnega na kulturnem področju, izvajal nasilje nad njim.

Preverimo to nasilnost s trojno analizo tako nasilnost.

1. Najprej se nasilje razkriva kot ena od oblik izražanja očetovega trpljenja, ker se ne čuti več priznanega.

2. To je tudi način izzivanja, s katerim oče pokaže svojo navzočnost.

3. Nasilje je končno ena od oblik delovanja v okoliščinah, ki jih ne obvladamo. Ker je oče izgubil vse zaupanje v svoje sposobnosti pogovarjanja, skuša z nasilnostjo doseči tisto, česar ne more s pogajanjem.

Oče junak

Drugače rečeno: da se izrazimo, kakor se izraža mestna mladina “oče, ki se gre očeta” Drugi način, da bi se izognil bolečemu dialogu z resničnostjo, način, da se osami na svojem planetu: oče še naprej hoče igrati vlogo junaka, kakršen je bil za otroke, dokler so bili majhni. Želi spremeniti mrko stvarnost svojega življenja v vrsto junaških dejanj. Anekdota poklicnega življenja postane junaško dejanje, banalna kretnja v mestu postane hrabrost! Oče v meri kakor otrok odrašča, izgublja vso avtoriteto. (Prim. Francoski film “Moj oče je junak”)

(se nadaljuje naslednji teden)


9. 11. 1999


En Bog Oče, kaj to pomeni?

Kristjani si upajo Boga imenovati “Oče naš”.

Bog Oče... obrazec na dolgo pripoveduje o odnosih med ljudmi in Bogom.

Če je Bog Oče, pomeni, da ljubi kot oče, brezpogojno, četudi so včasih odnosi z otroki napeti.

Če je Bog Oče, hoče napraviti človeka odgovornega, kljub tveganjem, ki so s tem povezana.

Toda kot vsi očetje je Bog pogosto razočaran nad otroki, ker ne ravnajo po zamisli, ki si jo je ustvaril o njih. Na številnih straneh Svetega pisma je opisana takšna podoba.

Kot vsi otroci so ljudje včasih razočarani, ko odkrijejo, da ta Oče, čigar Sin se je dal križati, ni vsemogočen, kakor so si ga zamišljali.

Toda ali se prav iz tega dvojnega razočaranja ne rodi prava ljubezen med Bogom in ljudmi?

Ljubezen, osvobojena idealnih podob, ki so si jih drug o drugem napravili oče in njegovi otroci?

Jean-Marie Petitclerc

Družina brez očeta? Otrok brez očeta? NIKOLI!

Družina brez očeta? Otrok brez očeta? NIKOLI!